74
sv e č ana, s r p an: s r pana itd.1 V o g a l: v o g ala poleg v o
gel, vogl a.
V besedi blagor se piše o nam. p o l g l a sni ka, zato se iz
pahuje: b l ag o r — b l ag r a , b l a g r o v a t i itd.
§ 120.
Toda sledeči samostalniki imajo v končnici
pravi
čisti
e: besede na -t el j : pr i j a t e l j , p r i j a t e l j a ; ravna t e l j ,
r a vna t e l j a ; uč i t e l j , u č i t e l j a ; p i s at e l j , p i s at e l j a , p i
satelju itd.; dalje: mesec, meseca; kamen, kamena (vendar
tudi kamen, kamna, zato: kamnosek, kamnolom, Kamnik);
ange l — ange l a , k o v č e g — k o v č ega itd.
§ 121.
Naposled pomni, da se piše: b r e n c e l j — b r e n c l j a
in b r enc e l j — b r e n c e l j na , kr empe l j — k r emp l j a in
kr empe l j — kr empe l j na , rabe l j — r ab l j a in r abe l j na ,
š kr a t e l j — š k r a t l j a in š k r a t e l j na , t empel j — t emp l j a
in t empe l j na , kap i t e l j — ka p i t l j a in kap i t e l j na itd.,
toda navadno le: nag e l j — na g e l j na , but e l j — but e l j na ,
mandelj — mandeljna, kembelj — kembeljna, apostelj —
a p o s t e l j na (poleg a p o s tol — a p o s t ol a) itd.
samoglasnik i se ne izpahuje; zatorej pišemo: mladenič — mladeniča,
tovariš — tovariša, očim — očima itd. Iz ruščine izposojeni samostalniki
na -ščik imajo navadno slov. končnico: izvo žček (izvozček), postrežček
(redko izvožčik, postrežčik) itd.
§ 122.
Nekateri dvozložni in večzložni samostalniki na
-r
dobivajo v rod. in ostalih sklonih
j,
n. pr. c e s ar — c e sarj a,
j a n t ar — j a n t a rja, l opar — l opar j a , dehor — dehor j a,
b r amo r — br amo r j a , dok t o r — dok t o r j a , ma j o r —
ma j o r j a itd. Od tega pravila so izvzeti: g o v o r — g ovo r a ,
j avor , mramor (marmor), prapor, prizor, p r o stor, razor,
šat or , t abor , t ovo r , okv i r , pr ep i r , v e č e r , b i s er, paz-
der, s eve r — s evera, s t ožer itd.
Dež ima dežj a, dežj u itd.
§
123.
Mestn. ednine ima končnico -u ; le v pesmih se rabi
tudi
i,
n. pr.
O
k r e s i s e dan o b e s i (Nar. rek). V s i smo
l j ud j e s i v rodi — kar n a s po zeml j i hodi (Levst.). Kaj
s an j a t e neus l i šani , ubog i — domač i pev c i v poe z i j e
l ogi , — o r ožah t r no v i t i h , dal j ni h palmah? (Žup.)
1 Nekdaj se je govorilo: v i h a r — v i h r a (Dalmatin), osat — ost a ,
heba t — hebta , dalje: s (v)ečen — s (v)ečna, s rpen — s rpna.
