107
§ 201. Kdor se ozira na osebe , kar na reči ter nam rabi,
kadar govorimo vobče brez d o l o č n e g a samostalnika; sorodni
kazalnik v glavnem stavku se tudi opušča.
Sl abo mu j e us t r e g e l ,
kdor
ga j e vab i l v svo j o
hišo. (Strit.) To l a ž i l vaš ne bom;
kdor
j e t o l i ko t rpel ,
nj emu ni t r eba t o l a ž b e (isti).
Kdor
r e sn i c o l j ubi , ji ne
maši ušes. (Levst.) Rad ga je mo ra l ime t i ,
kdor
ga je
videl. (Strit.) P o g l e j t e me, A p o s t r o f sem ves,
kar
1 me
je od nog do g l av e (isti).
Če se rabi kdor kot svojilni rodilnik, pišemo čigar; n. pr.
Po Od i s e j evem nas v e t u so z g r a d i l i Grki pred Tr o j o
v e l i ka n s k e g a konj a, s
čigar
(ne: s ka t e r e ga ! ) p omo č j o
se j im j e po s r e č i l o , pr i t i v mesto. — B l a g o r mu,
č
igar
sves t j e Bog (Ravnikar).
6. Nedoločni zaimki.
§ 202. Ne d o l o č n i zaimki (pronomina indefinita) kažejo
na kako osebo ali reč, Katere ne imenujemo določno.
Taki zaimki so:
1. samostalni: k d o , nekdo , ni hče , n i kdo, mal okdo ,
mar s i kdo , v s akdo ; k aj, n e kaj , ni č ;
2. pridevni: kat eri , kak, n e ki, nekat er i , ma r s i
kat er i , ma r s i kak , vsak, sl eherni , vsak ( a ) t e r i , ves,
vsa, vse.
Samo s t a l n i nedoločni zaimki se pregibljejo takole:
a)
kdo, nekdo, ni hče , n i kd o ,2 ma l okdo , mar s i kdo ,
vsakdo po sklanjalu kdo ali tudi po oziralnem kdor , kakor
im. ni hče, rod. in tož. ni koga( r ) , daj. nikomu(r) , mest. in
orod. ni ko m(er);
b)
kaj in nekaj po sklanjalu kaj ; n. pr. Vsem posamez
ne č e s a manjka. — Po neč em s l a j š em hr epen im (Ašk.);
c)
n i č pa takole:
Im.
n i č
rod.
n i č e s a r
daj.
n i č emur
tož.
n i č
mest.
pri n i č eme r
orod.
z n i č i mer.
1
Kar pomeni tu kolikor.
2 Jezikovno pravilno bi bilo: n ik d o r, kar pa ni v rabi.
