115
G l a g o l .
§ 215. G l a g o l 1 (Zeitwort, Verbum) je tista besedna vrsta,
ki znači kako de j an j e (n. pr. del am, pi šem, pečem, ku
puj em) ali
s t an j
e (n. pr. st oj im, gor im, c ve te m, ras t em)
in naznanja hkrati tudi čas, v katerem se to godi (n. pr. del al ,
stal sem; de l al , stal bom; del am, stoj im).
Glagoli so:
1. prehajalni (transitivni), ki imajo kako do p o l n i l o (sa
mostalnik ali zaimek) v t o ž i l n i ku , na katero se glagolovo de
janje nanaša, n. pr. po p r a v e k del am, na l o g o pi šem, z a
tožim te;
2. neprehajalni (intransitivni), ki ne morejo imeti dopol
nila (n. pr. s t o j im, k l e č im, mrem, l e t am) ali pa nimajo
dopolnila v tožilniku, temveč v kakem drugem sklonu ali se ve
žejo s predlogi (n. pr. pomo č i po t r ebu j em, p r i j a t e l j u z a
upam, hr epen im po vz o r i h ) ;
3. povratni (refleksivni), ki se rabijo v zvezi s povratnim
zaimkom se.
Nekateri povratni glagoli nimajo dopolnila; ti so pr i s t n i
povratniki, n. pr. čud i t i se, ba t i se, i g r a t i se, nade j a t i se.
Drugi so sami ob sebi prehajalni, pa se rabijo tudi v po
vratnem pomenu, n. pr. uč i t i — uč i t i se; v o z i t i — v oz i t i
se; mo t i t i — mo t i t i se.
Nekaj je tudi takih glagolov, ki se rabijo brez osebkove
besede v 3. osebi ednine srednjega spola (Verba impersonalia),
n. pr. b l i s ka se, grmi , dežuj e , mr ač i se, dani se, sneži.
§ 216. Dejanje ali stanje, ki ga glagol izraža, se more
goditi v nekem času: v času se začne, vr š i in konča. Zato
moremo z glagolom izraziti ali
trajanje
dejanja (stanja), oziroma
le en del tega, ali pa
začetek
in
zvršitev
dejanja (stanja).
Po tem delimo glagole:
1. v dovršne (perfektivne), ki izražajo z a č e t ek ( nas t op )
ali kone c ( z v r š i t e v ) kakega dejanja ali stanja, n. pr. k r i k
ni ti , ses t i , d v i gn i t i , l e č i , t r en i t i , gan i t i — n a p o l
ni ti , sko č i t i , nauč i t i se;
1
Ime gl agol, ki pomenja: beseda (lat. verbum), je prvi rabil (po
ruščini) Val. Vodnik.
8*
