113
Ločilne ali vrstne števnike rabimo namesto glavnih štev
nikov, kadar poudarjamo različnost pri kaki živi stvari; n. pr.
dvoje telet (= samec in samica), četvero ljudi (= to je moški in
ženske); sedmero družine; mavrica je sedmer trak; dvoji otroci
(t. j. otroci od dveh očetov ali mater); dvoje zlo, zweierlei u bel;
petera vina.
Zato je prav le: tr i žene (ne: t r o j e žen!), dva sina,
pet mož.
Napa č no je tudi: šla je p e t o r i c a mož.
Dalje nam rabijo p ri s amo s t a l n i k i h , ki so navadni le
v mno ž i n i ; n. pr. dvoje grablje, zwei Rechen; četvere vile,
vier Heugabeln, petere bukve, funf Bucher, troja vrata, drei Turen.
4. Množilni števniki.
§ 211. Množilni števniki (Multiplikativa, Vervielfaltigungs-
zahlen) odgovarjajo na vprašanje: ko l i k e ren, - rna, -o? in
kažejo, ko l i k omno ž na je kaka reč. Taki števniki so n. pr.:
enoteren, -rna, -o,
ali
enojen, -jna, -o,
dvojen, -jna, -o,
„
dvojnat, -a, -o,
obojen, -jna, -o,
„
obojnat, -a, -o,
trojen, -jna, -o,
„
trojnat, -a, -o,
četveren, -rna, -o,
„
četvernat, -a, -o,
peteren, -a, -o,
„
peternat, -a, -o.
Pregibljejo se kakor pridevniki. N. pr.: dvojne duri Doppel-
tur; dv o j no v p r a š an j e Doppelfrage; četverna nit; trojna
k r i v i c a itd.
5. Delilni števniki.
§ 212. De l i l n i števniki (Distributiva, Verteilungszahlen)
naznanjajo, po ko l i ko je stvari ali reči. Izražamo jih s tem,
da pridevamo prislov po g l avn im števnikom v ednini srednjega
spola; n. pr.
po en, ena, -o — po enega,
po štirje, štiri — po četvero,
po dva, dve — po dvoje,
po pet - po petero,
po trije, tri — po troje,
po šest — po šestero,
po sto — po stotero.
N. pr. Or l i c a i z va l i po dvo j e , po t r o j e ml ad i č e v
in živi po sto let. (Slom.) — Po dva in dva so se razšli.
Breznik: Slovenska slovnica.
8
