37
§ 49. Po tem potu je nastal s edan j i d o l g i naglas v pri
merih kakor: d o l bem, do l b e š , d o l b s ti ; g o dem, g o s ti;
g r i zem, g r i s ti, k l adem, k l a s t i , k r a dem, mo l zem, p a -
dem, p a s em, p l evem, p r e dem, r a s tem, s e čem, sk ubem,
s t r i ž em, t r e s em se, t o l čem, v l e č em, z e be me, z e b s ti.
Na Gorenjskem in med ogrskimi slovenci se je ohranil pri teh glagolih
še prvotni naglas na končnici; odtod naglas pri Pr e š e r n u : Od tega, kar
r a st e pri njega gradi (Krst pri s avici).
Končnice -va, -ta, -mo, -te v sedanjiku: g o v o r i v a , g o
v o r i t a , g o v o r im o , g o v o r i t e ; ž i v imo , t r p i t e , u č i va ,
p u s t i t a itd.
Na Gorenjskem se govori še s končnim naglasom: govor iva , govorita
itd.; odtod naglas pri P r e š e r nu : Okrog ga d r v i t a skrb in potreba.
Velelniki v edn.: mahni , ( p o ) t e g n i , v rn i s e, u s e kni
s e (prim. v dvoj. in množ.: mahn i t e , mahn i va itd.); h v a l i,
k a di, m l a ti , p r a ši, p u s ti , s adi itd. (prim. dvoj. in množ.:
h v a l i t e , hvali ta itd.); s t epa j , p l a ča j, s t r a daj, v p r a šaj,
v e ži itd. (prim. v dvoj. in množ.: s t o p a j t e , s t o p a j t a itd.).
Deležniki preteki, časa: b e ža l (prim. žensk, sp.: b e ž ala,
sr. b e ž a lo), dr ž a l ; ž i ve l (prim. ž i v e l a) , b r e n č a l , b u čal,
k r i čal , t i š č a l itd.
s amostalniki:
b e da,
b r a da, b r ana, b r a zda, c ena,
č r e da, du ša, g l a va, g r e da, h v a l a , l e s ka, l o ka, mo ka,
p e ta,
r e ka,
r u da, s t e na, s t r e l a , sv e č a, t r ava, zvezda ,
ž l e za, ž o lna itd.
a pno , d l e to, g n e z d o , k r i l o , l i c e , m l e ko, p i smo,
p l a tno, p o v r e s l o , v i n o , ž r e lo itd.
G r e ha (rod.), h r a s ta, k l j u ča, k o ta, k r a l j a , K r anja,
l e ka, p l a šča , p o ta, p r o da, Rima , sme ha, š č i ta itd.
Č r e dnik , g r e šn ik , K r a n j e c , k r a n j ski , l e šnik ,
p e tek , s v e č n i c a , t r a vn i k , v r a b e c itd.
Pridevniki žensk. sp.: b e l a, b l eda, c e la, d r a ga, g o s ta,
g rda , huda, k r i va, l e na, l e pa, m l a da, p u s ta, s l e pa,
s v e ta, t rda , z l a ta, ž i v a itd.
Našteti primeri so imeli prvoten kratek naglas na končnici, pred njim
pa dol g zlog, zato je preneseni naglas dolg, n. pr.: i t i , b i l a , g r i z em,
g r i s t i , ra s t em, pi jem, mahni , hv a l i , p l a č aj; duš a , h v al a , d l e t o ,
p i s mo , h r a s t a , k ot a itd.
V nekaterih narečjih se je prvotni kratki naglas v več primerih še
ohranil, n. pr.: b o l ha , b r amb a , družb a , i g l a , i g r a , i z b a , s o l z a ,
služba, v rst a; grma, vrha (rod.), j ed rc e, l j udst v o, moštvo, mrtvega,
