30
Pred so g l a sniki : poln, popoln (ne: polen!), volk, dolg,
čoln, žolna, volna, jabolko; vrelca, vrelcu (od vrelec), rilca, rilcu,
palca, motovilca, motovilcu itd.; budilnik, belilnik, kadilnik, ka
dilnica, svetilnik, umivalnik, pokalnica, velnica, sejalnica, kuhal
nica; mlatilni, mlatilna, mlatilno.
Pred p o l g l a snikom (
ъ
): belec, celec, palec, tkalec, pralec,
prelec, pogorelec; množ. rod.: bilek (navadnejše: bilk) od bilka;
jelek (navadnejše: jelk), jelka itd.
Trdi l (l ) s e g o v o r i v kn j i žn i i z r ek i ali kot d v o
us t n i čn i v, oz i roma s o g l a s ni u (u) al i pa, kakor je
prišlo poslednja leta semtertja v navado, kot sre dn j i l.
Besede kakor bel, cel, dal, veljal, volk, dolg, palec, palca,
rilec, rilca, kadilnica itd. se govore ali: bew (beu), cew (ceu) itd.
ali pa s srednjim l.
Pesniki jemljejo zato trdi l kot stik z v, kar je upravičeno,
n. pr.: Lenega čaka strgan rokav — Pal’ca beraška, prazen
bokal (Vodnik). Kak Turek je neusmiljen, kak hud je Pesoglav
— Kdaj divji mož iz reke na beli dan bo vsta l (Jurčič). Melki-
zedek je višji bil duhovni — Kateri prvi v dobi zmote polni
(stritar, Prešeren v Eliziju). Približa se mladenič mu — Dol z
neba je poslan priše l, t. j. prišu (Valjavec, Kmet v risu). Zdaj
s pestjo zagrabi polno — s ežeš v žep, v njem samo govno
(Župančič) itd.
Trdi l (l) se je v začetku pisne slovenščine, t. j. v dobi slo
venskih protestantovskih pisateljev, še govoril ko pravi trdi l,
n. pr.: bel, dal, volk, dolg, kadilnica, umivalnik, belec, vrelec itd.
V dvoustnični v (u) se je začel ponekod na Koroškem že koncem
16. stoletja spreminjati. splošno se je jel govoriti v (u) za končni
l šele proti koncu 17. stoletja.
Trdi
l
ni imel v vseh primerih enake usode. Prvotni z l ogot vo rn i
l
,
ki je bil nekdaj v primerih kakor: v
l
k, d
l
g, p
l
t, rod. množ. s
l
z, ž
l
na, jab
l
ko itd.,
prehaja v vzhodnih narečjih v samoglasnik u (dug, vuk, žuna itd.; tako se
govori tudi v Reziji: duh, t. j. dolg; pun, t. j. poln, itd.); v ostalih narečjih
pa se je najprej v naglašenih zlogih sprejel pred
l
polglasnik, ki se je blizu
ob koncu
15
. stoletja spremenil v o: do
l
g, vo
l
k, so
l
z, žo
l
na itd.; pozneje je
postal trdi
l
dvoustnični w, in tako se od
17
. stoletja nadalje govori: doug,
vouk, souz itd. Prvotni zlogotvorni
l
se torej nikjer na slovenskem ne govori
ko srednji l. Nekoliko drugače je s trdim
l
v ostalih primerih. Koncu besed
in nekaj celo pred soglasniki se govori sedaj prvotni trdi
l
po vplivu srednjega l
ko srednji l pri Rezijanih, pri vzhodnoštajerskih slovencih med Muro in Dravo
in semtertja po Beli Krajini, kjer pa je ohranjen tudi še stari trdi
l
. V teh
primerih se da izreka trdega
l
ko srednji l opravičiti.
