32
vojskovalen, mirilen, izpodbujevalen, primerjalen, poniževalen,
dajalnik, hladilnica, hiralnica, vodilnost, vodilnica itd.
Vendar se piše prvotni v še v sledečih primerih: pita ven,
pi t avna ž i v i na , igraven, delaven, delavna, delavno, delavnik,
delavnica, piven, pivnica, pivnik, peven, pevnica, klaven, klavnica,
mikaven, žgaven, brivnica, briven, brivski, števen, dejaven, ne-
učakaven, opletaven, izbiraven itd. Dalje, kjer je l v deblu: vo-
liven, deliven, ponavljaven poleg volilen, delilen, ponavljalen.
Pravilen je l pri izvedenkah iz dovršnih glagolov, n. pr.:
dopolnilen, dopolnilna, zadostilen, zmagalen, odločilen.
Vendar pišemo: zveličaven, redko zveličalen, zveličalna, zve-
ličalno. Nasprotno pišemo ubogati namesto tbogati, kar je iz
nemškega folgen.
Opomnja. Pisavo bralec, bralka, vodilen, dajalen, dajalnik itd.
so uvedli naši pisatelji po l.
1862
.
iz
hrvaščine, kjer pa ta pisava tudi ni
prvotna, marveč po analogiji tistih primerov, kjer je l upravičen. Prvotna
končnica -lao je v hrvaščini kakor tudi v slovenščini le v takih besedah, ki
pomenijo človeka, ki je kaj storil, dovršil ali pretrpel; navadna je ta končnica
tudi v psovkah in priimkih; naposled pri imenih, izpeljanih iz samostalnikov
srednjega spola na -lo (iz -dlo); ubi la c: kdor je koga ubil; čuturoispilac:
kdor je Čutaro izpil; pogorelac : kdor je pogorel itd., tkalac (iz tkalo) itd.
starejši spomeniki hrvaški poznajo pri imenih delavnih oseb le -v a c (n. pr.
vladavac). Iz primerov, kjer je končnica -lac pravilna, se je v hrvaščini tako
razmnožila, da je staro obrazilo -vac pri imenih delavnih oseb skoraj popolnoma
izpodrinila.
Glede izreke v primerih, kjer se piše l za prvotni v, je po
sebej pomniti, da je organska izreka v; l more opravičevati le
splošna raba.
§ 43. splošno pravilo, da se l na koncu zlogov, pred soglas
niki (razen j) in pred polglasnikom izreka kakor trdi i, oziroma
kakor u (w), je veljalo nekdaj brezizjemno; tekom časa pa je za
nekatere primere prišla v navado i zreka sr edn j e ga 1. Taki
primeri so:
1. množ. rodiln. samostalnikov na -la in -lo: daril, del, dekel,
čebel, kobil, metel, osel (osla), skal, strel, vil (vile), tal, od tal,
obal, ko)l (kola) itd.
2. množ. orodn. samostalnikov s končnico -mi: z drhalmi
(druhalmi), z valmi, z volmi, s kolmi, s cepelmi, z živalmi, z ulmi.
3. izpeljanke iz debel na -la, -lo, -le, -1-.
s amos t a l n i k i na -la: dežela — deželen, deželski, hvala
— hvalen, pohvalen, zahvalna, samohvalno; jela — jelka, jelva;
