33
pila — pilen, skala — skalnat, žila — žilnat; vila — vilec
(čarovnik). Na
-lo:
delo — brezdelnik, hudodelec, hudodelstvo,
delce; čelo — načelnik, čelce, načelen, načelna; dulo — dulec;
grlo — grlce, belogrl; kolo — kolca (množ.), saraokolen; krilo —
krilce, zlatokril, zlatokrilec; motovilo — motovilce, motovilec;
salo — debelosalec; selo — selski, naselnik, izseinik, izselniški;
šestovilo — šestovilec (glupec); šilo — šileč, šilce, šilnat; želo
— želce; zlasti pomanjšalnice: bodalce, darilce, držalce, kosilce,
krdelce, krepelce, malce (od malo), mazilce, torilce itd.; vol —
volek; kol — kolek; osel — oslek; živalca, živalski.
G l a g o l i na - l i t i : buliti — bulec (vol); deliti — oddelek,
razdelek, razdelba; guliti — guleč; hvaliti — samohvalec; kruliti
— kruleč, krulba; moliti — moleč, bogomolec, bogomolka, molek;
misliti — (po), premislek; piliti — pileč, opilki, paliti — pal,
opalek, samopalen; seliti — selba, naselbina, selec; streliti —
strelec, štuliti se — štulec; taliti — talnost, talba; tuliti — tulec;
žuliti — žuleč, žulka (žemlja). Na - l a t i : delati — pridelek, iz
delek; na - l e t i : veleti
povelek; želeti — poželek, zaželek;
prišel — prišlec itd.
4. v i z p o s o j e nkah , ki smo j i h d o b i l i od drug i h
s l o vanov , n. pr.: bivol, bivolski; bolnica; bogomil, bogomilski;
glagol, glagolski, glagolščak; kolek — kolka, kolkovati; pomol;
polk, polkovnik, polkovnija; spol, spolnost; stalen, stolp, stolpič;
razkol, razkolnik; talec, talnik, vrl, velmož, velblod itd.; stolnica,
prestol, prestolna cerkev; ohol, obal.
Enako se ima govoriti srednji l v i zposojenkah in tujkah
iz drugih jezikov, n. pr.: alt, general, Danijel, kanal, kamelski
(kamela), šolnina, šolski (od šola), tolmač, šolni, tul, Dalmacija itd.
5. v n a n o v o t v o r j e n i h ali manj znan ih b e s edah:
sokol, bol, glavobol, svetilka, številka, mislec, misleca in miselca;
stalen, stalna, stalno; polbog, polotok, polglasnik, polmesec, popoln,
popolnost itd.
5. Naglas ali poudarek.
§ 44. s amoglasniki so neločljivo združeni z naglasom ali
poudarkom. V vsaki besedi se en samoglasnik izreka z j a č j im
in d r u g a č n im p ouda rkom kakor drugi samoglasniki.
Pri poudarku razločujemo ko l ikos t (Quantitat) in kakovo st
(Qualitat) poudarjanja.
Po kolikosti delimo poudarke v d o l g e in kratke.
Breznik: s lovenska slovnica.
8
