Ležeče tiskana prislovna določila časa so izražena s samostal-
niškimi, pridevniškimi, zaimenskimi, števniškimi in glagolskimi pri
slovi. Pojasnjujejo predvsem glagolsko dejanje (pod a). Več časovnih
prislovov se lahko med seboj dopolnjuje:
davi navsezgodaj, koj nato,
lani osorej, dolgo v noč
ipd.
Časovni prislovi torej pojasnjujejo glede na čas glagolsko de
jan je in prislovna določila. Po izvoru so lahko samostalniško p ri
devniški, zaimenski, števniški in glagolski.
Pomni. Iz samostalnika
poldan
m. ali
poldne
sr. so se na vprašanje
kdaj?
razvili časovni prislovi:
dopoldne, opoldne, popoldne, predpoldne,
ne da bi sklanjali katerega sestavnih delov. Podobno pravimo
opolnoči
,
toda
do polnoči, pred polnočjo,
po
polnoči.
Tudi
podnevi
in
ponoči
sta
postala prava prislova, ki ju ločimo od po
dnevu
in
po noči.
Loči:
ta čas
tajnik (okrajšano
t. č.)
=
sedaj
in pa
tačas = tedaj
,
takrat je bilo hudo;
za časa
svetovne vojske = v času. . . , toda: prišel
je
začasa
= zgodaj, pravi čas, o pravem času! S k u p a j pišemo:
k časi
= takoj,
počasi, včasi
ali
včasih
ali
časih
ali
časi, sčasoma;
n a r a
z e n pa:
vsa k čas =
zdaj zdaj bo tu,
za čas =
za malo časa je skočil iz
sobe,
svoj čas =
nekoč.
Namesto
danes zjutraj
pravimo lepo slovensko
davi,
namesto
danes
ponoči
pa
nocoj. Sinoči =
včeraj zvečer;
drevi =
danes zvečer.
Vzročni. —
Zakaj
te živa radost mine?
Zato
ne nosi kože
naprodaj!
Zavoljo (zaradi) njega
sem jo skupil.
Zategadelj (zaradi
tega, zavoljo tega, zato)
bodite mirni!
Zatorej
molči in delaj!
Čemu
pa hodi v šolo? Pač
zato,
da bi se česa naučil!
Ležeče tiskani izrazi izražajo vzrok ali namen glagolskega de
janja. P ravih vzročnih prislovov je le malo in še ti so vsi zaimki
ali zloženi z zaimki:
zakaj, zato, zatorej, čemu, počemu . Zaradi
in
zavoljo
se sicer v zvezi s
tega
včasih rabita v pomenu
zato,
brez
tega
pa sta neprava predloga in se vežeta z rodilnikom.
Vzročni prislovi torej pojasnjujejo glagolsko dejanje glede na
vzrok ali namen. Po izvoru so zaimenski ali samostalniški (nepravi
predlogi).
Pomni. Loči dobro
zato
in
za to,
npr.:
Za to
imaš denar, za kaj
pametnega pa ne.
Za to
ti ne dam denarja.
Zato
ti ne dam denarja.
Načinovni. — Vsak
milo
sebe,
ostro
b ra ta sodi. Ta skrinja je
čudo
težka. Pozdravljam te
srčno srčno. Curkoma
je lilo. Pozabil
ga je
ponevedoma.
Po
krivem trdo
mi govoriš.
Tako nekako po
strani
me je gledal.
Hudo
je bil lačen.
Kako
govori?
Tako, kakor
283
