imenitno!
(= zelo)
Za delo mu ni bilo kaj , kaj rad pa je posedal po
družbah.
(= veliko, dosti, zelo)
Nič kaj tankovesten ni.
(= posebno)
Govoril je, da je bilo kaj.
(mera!)
Pa še kaj pridi! Kaj še! No, veš
kaj, hvala lepa za tako čast! Kaj še Brut zaman kleči!
(= ali)
Kaj
nisi to ti?
—
A li je ta knjiga za kaj?
(= kaj vredna, kaj prida)
Ko
bi bil on za k aj človek, bi drugače delal. Pa še ti naredi, če si za kaj!
A li ima za k aj vino? A li ta mizar za kaj naredi?
—
Za kaj
se torej
rabi celo pridevno. V različnih pomenih
kaj
menja poudarek, včasih
je dolg, včasih kratek, včasih pa enklitičen; tudi za pravo mesto
v stavku je v različnih pomenih zelo občutljiv.
N i č je pomensko nikalnica h
k aj: ni
+
kaj,
(tako se tudi sklanja
kot zaimek. Ločitev med zaimkom in prislovom je včasih zelo očitna,
včasih pa zelo negotova in je mogoča obojna razlaga. Zato tudi ve
liko omahovanje v sklanji, ker se kot zaimek sklanja, kot prislov
pa ne. Zaimek je le tedaj, kadar ga občutimo kot izrazit predmet
kakega glagola, npr.:
Česa se bojiš? N i č e s a r !
—
Ali se kaj bojiš?
Ni č . Kaj si pa videl? N i č e s a r , prav n i č e s a r nisem videl.
—
Ali si k a j videl? Ni č .
Z
»nič«
ima odgovor v mislih predvsem za
nikanje sploh, to se pravi količino, ne pa določitve stvari, predmeta.
V takih primerih se
nič
veže z zanikanim glagolom kakor druge
nikalnice.
Nič nima znancev. Nič rad ni delal. Za delo mu ni bilo
nič. Nič ne bodi žalostna! Nič več ne hodi k nam!
V vseh teh p ri
merih
nič
samo zanika in k nikalnemu povedku doda še mero.
Ustreza nekako prislovni uporabi
kaj.
Pomni 1. V tej obliki je
nič
razvil mnogo prislovnih izrazov:
L judi
nič koliko
(= zelo veliko).
Na nič priti, na nič spraviti
,
v nič iti
= v
izgubo iti,
vse je pod nič, vse gre pod nič, prodati pod nič
ali
v nič.
V teh izrazih je
nič
število in meja med pozitivnim in negativnim; zato
čuti jezik v njem samostalnik in ga včasih tudi tako sklanja:
nič, niča,
niču, pri niču, z ničem.
Vzporedno z
za k aj
se je razvil tudi
za nič;
prvotno je bdi res prava nikalnica in se je zato tudi vezal z zanikanim
povedkom in ga zaradi prenesenega pomena pišemo skupaj:
zanič,
danes nisem za nič
— povsod v pomenu:
za nobeno rabo.
Iz te zelo
pogosto rabljene zveze pa je izraz dobil širši pomen načinovnega pri
slova in izgubil pomen nikalnice; v tej zvezi se veže z nezanikanim
povedkom in ga zaradi prenesenega pomena pišemo skupaj:
zanič.
Uporablja se pridevno in prislovno:
»Tvoj nož je zanič.« »Nož ni zanič,
ti si zanič, ko rezati ne znaš.«
—
Še n i s e m videl tako zanič človeka.
Zanič vino toči
je nekaj čisto drugega kakor:
vino toči za nič
ali
vina
ne toči za nič
(= ga toči zelo drago). — V prislovni rabi je pomen še
ohlapnejši:
Ta človek zanič
(= slabo)
naredi. Ta človek ne naredi zanič
(= naredi zelo dobro).
Ta človek naredi za nič
(= za majhen denar,
zastonj).
Ta človek ne naredi za nič
(= zelo drago, ne zastonj ali pa:
277
