dejanje ali kolikokrat je mera kake stvari različna od druge. V tem
pomenu je sestava s -
krat
živa in jo poznajo vsi glavni števniki, pa
tudi izrazi količine:
precejkrat, dostikrat, nekaterikrat, m alokrat,
kajkrat, neštetokrat, čestokrat, ničkrat, redkokrat
itd. Tako sestav
ljeni izrazi so po rabi in pomenu prislovi mere, imenujemo jih pa
tudi ponavljalne (frekventativne) števnike.
Pomni.
Enkrat
se praviloma rabi le v pravem števniškem pomenu,
pa tudi že v časovnem:
nekoč, ne kdaj, kd aj.
Namesto pogostne tuje
zveze
za enkrat
rabimo
za sedaj.
2. Saj je dvakrat palo v morje:
prvič
je reklo štrbunk,
drugič
pa se je slišalo štr-bunk. Povem ti, da si to storil prvič
(prvikrat)
in
zadnjič (zadnjikrat).
Devetkrat je omagala mravlja,
desetič
(desetikrat)
je le preplezala kamen.
Stotič (stotikrat)
šem zvrnil,
sedaj malo počijem.
Zgornji ležeče tiskani izrazi so narejeni iz vrstilnih števnikov z
obrazilom
-ič
ali pa so sestavljeni s
-krat.
Tako oblikovanje vrstilnih
števnikov je živo in nam pove, k a t e r i k r a t se po vrsti dejanje
ponavlja ali godi. Kadar take števniške prislove pišemo s številkami
(npr. pri naštevanju
po
točkah), stavimo piko za številom kakor
pri vrstilnih števnikih. Tako so narejene tudi oblike iz nekaterih
pridevnikov, ki kažejo na zapovrstnost:
zadnjič
—
zadnjikrat, sled
njič
—
slednjikrat, poslednjič
—
poslednjikrat,
toda samo
vnovič,
naglič, posamič;
pa navadno:
vsakikrat.
Ker je zapovrstnost tudi
časovna, so nekateri teh izrazov dobili pomen časovnega prislova:
drugič, prihodnjič, poslednjič, zadnjič
itd.
Pomni. Za izražanje ponavljanja nam rabijo še drugi izrazi. Namesto
krat
se pogosto govori in piše
pot,
v tem primeru kot pravi samostalnik:
Zakaj pa vriskali so d r u g o p o t? T rikrat je odrinil krono, v s a k o
p o t rahleje.
Namesto z obrazilom ali s samostalnikom
pot
pa si včasih
pomagamo tudi s predlogom
v in z
vrstilnim števnikom za srednji spol
ednine:
v prvo, v drugo, v tretje
itd.
Še v t r e t j e so za vriska li. Če
nama je v p r v o spodletelo, jo bova pa v d r u g o dobila.
Odtod je
predlog
v
prešel tudi v prišlovne oblike na
-ič,
kjer ga pišemo skupaj
s prislovom, ker nima več pravega samosvojega pomena:
vprvič, vdrugič,
vnovič itd.
Po narečjih se namesto
krat
in
pot
uporabljajo še drugi izrazi.
Glagolski. — 1.
Meže
bi ga našel.
Vede (vedoma)
je delal škodo.
Tako
seve
izhaja se najlaže.
Gredoč (grede)
sem pozabil ime.
Maček
se je
prihuljeno
približal papigi, ta pa ga je
zavzeto
pogledala.
Hrepeneče
se je ozrl proti oknu.
Skrivši
je vzel ključ iz omare.
Govoril je
vneto.
279
