ne naredi za nobeno ceno, z nobenim pogojem). V tem zadnjem pomenu
navadno stoji
za nič
pred glagolom:
ta človek za nič (na svetu) ne na
redi tega.
Ka r . Podobno obsežen je pomen prislova
kar: Kar Bog m i je
življenje dal, o d k a r sem se zavedel, pod svojo streho nisem spal.
K a r ( =
nenadoma)
poči strel iz grmovja. K a r m u je zašumelo v glavi.
K a r
(= prav, čisto)
vsak dan te pa tudi ni treba. Kar koj boš šel! K a r
(= le)
poberi se! K a r prinesi! K a r
(= kolikor)
bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba, tačas pridrevi vse na dan! »Ali si zadovoljen?«
»Še
kar«
(= nekako).
D o k l e r se veže zmeraj z nedovršniki in veže hkratni dejanji;
dokler ne
pa se veže navadno z dovršniki, ki naznanjajo nastop dejanja
po izvršenem dejanju v glavnem stavku.
V s e se uporablja kot prislov mere pri pridevniku in prislovu:
V s e prezgodaj m i ropočeš. V s e večji, v s e boljši, v s e m anjši
ipd.
v pomenu
zm eraj večji
itd.
V s e do danes nisem vedel tega. V s e bolj
je pohajala dobra volja.
V zadnjem času se je ta raba močno razširila.
N e k i se rabi kot prislov domneve in ugibanja:
Oblaki so rdeči,
kaj neki pomenijo? Kdo neki prihaja? B il je n eki hudo vesel.
2. V zaimenskih prislovih je ohranjenih nekaj jezikovnih
starin, ki sicer ne žive več. Tako srečujemo v nekaterih sestavljenkah
stari kazalni zaimek sə
si se
=
ta ta to,
npr.:
zdaj = sedaj
<
sə-da-j,
letos, danes, sinoči nocoj
( <
noč-so-j), osorej, dosihmal, dosegamal, po-
sihmal, dosihdob, poslej
ipd.
Zaimenski prislovi se zaradi svoje kratkosti in obsežnega pomena
radi družijo z drugimi prislovi in se z njimi strnejo v enotno sestav
ljenko:
tu doli, tam gori, tja dol, tja noter, tja ven; tule sem, tuka jle
notri, tam ka jle gori, povsem
ali
povse, predvsem , k ajpak, kakopak,
kajne, kajneda, kajpada, po tem takem , posebej, posebno, tolikanj, količ
kaj, kolikanj, tolikodane, vsekako, vsekdar, vsaksebi
= narazen itd.
Zaimke tudi sicer pogosto srečujemo v samostalniško prislovih kot
sestavne dele, zlasti kazalne:
tokraj, tostran, to pot, tokrat, onstran,
onkraj, ondan, onkrat
itd.
Števniški. — 1.
Devekrat
večja množica jih obsuje.
Dvakrat
se v m linu pove,
trikrat
pa bedaku.
Enkrat
ni
nobenkrat.
Že
večkrat
sem hudo trpel. Pozdravljen
tisočkrat
!
Mnogokrat
je bil dom v ne
varnosti.
Zgornji ležeče tiskani izrazi so sestavljeni iz glavnega števnika
ali izraza količine in
-krat.
Ta
krat
je prvotno samostalnik s pome
nom
črta, red, rok;
danes le še redkokdaj čutimo v njem samostal
nik, ko ga v nekaterih zvezah še sklanjamo:
nekaj kratov
ali
krati,
druge krati, v kratih plačati
(=
v obrokih).
Ti izrazi so nespremen
ljivi, torej prislovi, in riam povedo, kolikokrat se ponavlja glagolsko
278
