Ležeče tiskana prislovna določila so deležniki. Deležniki na -e,
-(v)ši
in -č se rabijo prislovno brez posebnega obrazila, drugi na -č,
-n in -
1
pa delajo prislovne oblike kakor pridevniki (na -o
-e).
Opisni deležnik na
-1
nam rab i kot prislov le v redkih primerih,
kadar nadomešča trpn i deležnik na
-n
ali
-t,
npr.:
Držal se je zmrzlo.
2. Po zgledu sam ostaln iško prislovov so narejeni tud i nekateri
prislovi iz glagolskih osnov:
v edoma, nemudoma, nenehoma, skri
voma, nenadoma, zdržema, ponevedoma
ipd. Iz deležnikov sta se
razvila
všeč
<
voščeč
in
skrivaj
<
skrivaje. Nevede
je prislov v p ri
meru:
zašel je nevede s prave poti,
je pa še pravi deležnik v stavku:
zašel je, ne vede m pravo pot.
Tudi v mnogo drugih deležnikih na -e,
zlasti pa na
-(v)ši (skrivši, pozabivši, oprimši, namerši)
in starih na
-v (oprtiv, prihu liv, skloniv)
danes ne čutimo več deležnikov, marveč
le prislove. Iz glagolskih oblik in zvez so se razvili še drugi splošno
rabljeni prislovi:
morebiti, morda, menda
<
menim da, češ
<
h(o)češ,
baje
ali
bojda
<
bajo da, pre
<
prave
=
pravijo, tako rekoč, seve,
seveda
(ta dva sta se še do nedavna pisala narazen:
se ve
ali
se ve da,
včasih celo z vejico pred
da,
danes se pa te sestave komaj še zave
damo).
Glede
se pogosto rabi kot nepravi predlog z rodilnikom.
Členki. — Med oblikovne prvine prišlovnega značaja moramo
šteti različne besedice ali tudi le osamljene glasove, ki se uporab
ljajo samostojno ali pa kot navezek drugim besedam in ki nimajo
samostojnega pomena, a včasih premaknejo pomen, včasih pa besede
okrepijo. Pravimo jim č l e n k i ali partikule.
1. Kot okrepitev besedam nam rabijo:
a) le pri zaimkih in prislovih:
tale, le-ta, onale, le-ona, takle,
takšnale, tistile, le-tisti; tule, le-tu, tamle, le-tam, ondile, le-ondi,
tukajle, tamkajle, sem le, le-sem, semkajle, tjale, tjakajle, sedajle,
prejle, takole
itd.
b) li nastopa kot samostojna vprašalnica:
Je li res? Veš li?
ali pa
kot navezek:
ka-li, ali, jeli
ipd.:
Jeli da je res?
c) si kot samostojni členek v nekaterih stalnih reklih:
lej si ga
no, gorje si ga človeku, pojdi si kam, bog si ga vedi, kdor si bodi, kar
si bodi, kjer si bodi, kamor si bodi, koder si bodi, kakor si bodi
—
ali pa kot navezek:
bodisi, marsikaj, marsikdo
;
č) ga je v nekaterih stalnih reklih popolnoma izgubil svoj po
men:
gorje si ga človeku, bog si ga vedi, bog ga vedi
ipd.; v neka
terih zvezah je
ga
sicer slovniško še tožilniški predmet, a je tako
popolnoma nedoločen, da p rehaja v vrsto členkov:
lomiti ga, poga
280
