c) Paziti je treba, kako daleč seže nikalna moč; to velja zlasti
v prim erjavah
n e
. . .
kakor: V Rimu ni bilo druge plastike kakor
grška
(ne:
grške). Ni videla žive duše kakor včasih psoglavce
(ne:
psoglavcev). Moje srce si ne želi drugega kakor priliko
(ne:
prilike)t
d a
. . .
Tačas Amerike še niso poznali, kaj šele Avstralijo
(ne:
Avstralije).
č) Nikalna moč nekaterih zanikanih glagolov ali glagolskih
izrazov zajame tudi odnosni nedoločnik in s tem njegov predmet,
če je zveza tako tesna, da ne čutimo v nedoločniku okrajšanega
nedoločniškega stavka; to velja predvsem za tiste glagole, ki se
pogosto vežejo z nedoločnikom kot s tožilniškim predmetom (dodat
kom) v enoten izraz:
ne morem, ne maram, ne smem, nočem, ne
znam, ne neham
ipd.
govoriti tega jezika, resnice; ni mogoče, ni
treba
ipd.
povedati vsega, resnice.
d)
Očeta ni. Tistih hiš ni več. Dveh dreves ni bilo.
Kadar za
nikamo obstoj (eksistenco) osebka, stoji povedek v 3. os. edn.
(ni),
osebek pa v rodilniku odnosnega števila. To velja za vse primere,
k jer res zanikamo obstoj osebka. Zato moramo kljub pomenski
bližini oblikovno ločiti stavke, kakor:
Očeta ni doma
in
Oče ni
doma.
V prvem p rim eru zanikamo obstoj osebka z omejitvijo na
doma
(Očeta ni
— namreč:
doma);
v drugem prim eru pa ne zani
kamo osebka, ampak le določilo, da bi bil doma. Č
e
rečem
Hiša
ni nova,
ne zanikam osebka, marveč le novost. Kadar je samo
stalnik povedno določilo povedne besede
ni,
tedaj ta stoji seveda
v imenovalniku:
Sin ni vojak.
Včasih omahuje raba med povednim
določilom in osebkom:
Saj še ni k o n e c vseh dni. Zaradi tega te
še ne bo k r a j . Ni č a s za neumnosti. Ni s i l a beračiti. Ni
g o v o r o tem.
Razprto tiskani izrazi v gornjih rečenicah morajo
kot povedna določila k nikalnici stati v imenovalniku. Včaisih jih
lahko rabimo namenoma kot zanikane osebke, v takem prim eru pa
stoje v rodilniku:
Ni še k o n c a . Celo uro že hodimo, pa ni ne
k o n c a ne k r a j a . O tem ni bilo g o v o r a . Ni č a s a za take
stvari.
3. V p r a š a l n ic e . Poleg vprašalnih zaimkov in krajevnih,
časovnih, vzročnih, načinovnih in količinskih vprašalnih prislovov
nam rabijo še nekateri drugi izrazi za vpraševanje. Nekatere uporab
ljamo kot samostojne vprašalnice:
Je to prav, a? To menda veste,
k a - l i ? Saj prideš k a j n e (kajneda)? To je tvoje delo, j e l i ?
Včeraj ste bili pri nas, je l i t e ?
Drugo uporabljamo v stavčni
zvezi:
M a r se je še gibala? A l i vi mislite drugače? J e l i veš,
da pojdem ju tri z doma?
Vse nam označujejo vprašalno razmerje
288
