izgublja jeseni priroda svojo lepoto, mineva cvetica za cvetico in pada list
za listom; tedaj se začno zbirati po ledinah in zvonikih ptičja krdela
.
§ 119., Vprašaj (?) stoji:
a)
Po posameznih samostojnih vprašalnih besedah, n. pr.
Kdo? — Kaj?
—
Zakaj? Komu pišeš?
b)
Po neodvisnih vprašalnih stavkih, n. pr.
Čemu živimo?
Kako bi človek živel in se ne vprašal, čemu?
—
O blažena leta
vesele mladosti, zlata doba učilniškega življenja, kam si pobegnila?
§ 120. Klicaj (!) se stavi:
a)
Na koncu klicalnih stavkov, n. pr.
s rečne oči, ki štiri
peresno deteljo vidijo, nesrečne roke, ki jo utrgajo!
(Nar. rek.)
b)
Pri samostojnih medmet i h in vzkl i ki h, n. pr.
„Križ
božji !ti tako se pobožno reče, kadar se začne kako delo
.
Koj se
je zdramil, ko so sredi noči zaškripale duri in je tof, tof! prilo
mastilo po sobi
.
(Milč.)
Čakaj me; lop, lop! bo pelo po tvoji grbi.
§ 121. Pomišljaj (—) nam rabi:
a)
Da se loči vrinjeni stavek od celotnega stavka, n. pr.
Komaj je zatisnil oči
—
človek bi mislil, da je minila le minuta
—
se je zbudil in dan je bil.
(Cank.)
—
Bog ne bo udaril samo tebe,
ki kazen zaslužiš
—
da bi tako ne!
—
ampak vso hišo.
(Cank.)
b)
Da nasprotje močneje poudarja, n. pr.
Mladost
,
lepota,
moč, razum
—
lesen križ na grobu tam kje na daljni bojni po
ljani.
(Cank.)
c)
Kadar hočemo kako besedo ali misel posebej poudariti,
n. pr.
s krb
—
to je vse trpljenje življenja.
(Cank.)
č)
V eliptičnih (nepopolnih) stavkih, n. pr.
Okno je bilo od
prto, zvezde so sijale v izbo, od cerkve je še potrkavalo
—
mehka,
sladka pesem kakor o daljnem paradižu
(=
izpuščeno
:
bi l a je
mehka, sladka pesem ...). (Cank.)
d)
Kadar se pričeta misel ne dovrši, n. pr.
Takoj tiho, če
ne
—! Ali mislite, da sem — ?
Namesto pomišljaja rabimo včasi tri pike, n. pr.
Molitev je
kakor blaga mise l . .
.
pride, kamor je poslana.
(Cank.)
e)
Da ojačuje piko, vprašaj in klicaj, n. pr.
V gotovo ideš,
muke polno smrt. Zakaj?
—
Ker prelomiti se ne sme beseda dana?
—
Prav!
—
Daruješ se za čast.
—
Lepo!
—
A
domovini kaj
koristiš s tem?
(s tritar.)
§ 122. Narekovaj („
“
)
nam rabi:
a)
Da zaznamuje premi ali dobesedni govor, n. pr.
In sto
in sto glasov grmi:. „Rešitelj Jefte naj živi!“
(Gregorčič.)
5
*
