Po različnosti o s nov imamo pri samostalnikih petero
sklanjatev:
I. s klanjatev: os nove na -a;
II
.
„„
„ -o;
III.
„
„
„ -i;
IV.
„ „
-u;
V.
,,
,,
,, soglasnik.
§
135.
I. sklanjatev: osnove na -a .1
E d n i n a :
d v o j i n a :
mn o ž i n a :
Im.
lip-a
lip-i
lip-e
rod.
lip-e
lip
lip
daj.
lip-i
lip-ama
lip-am
tož.
lip-o
lip-i
lip-e
mest.
pri lip-i
pri lip-ah pri lip-ah
orod.
z lip-o
z lip-ama z lip-ami.
§ 136.
Nekdaj smo imeli tudi zva l ni k, ki ga zdaj nado
mešča imenovalnikova oblika z novim naglasom; imen. ž ena,
zvalnik: ž e na; enako pri i-jevski osnovi: ma ti, zvalnik: mâ ti.
§ 137.
V dvojin. imen. in tož. stoji
e
namesto
i,
če je na-
glašen, n.pr. obe vode, dve ž e n e, dve se s t r e, v dve gub e,
obe r ok e ; n. pr.
V dve gube vsi hodimo
—
Milo Jero vodimo.
(Žup.)
§ 138.
V množ. rod. se vtika p o l g l a s nik (pred
j
pa
i),
če stoji večneizgovorljivih soglasnikov na koncu, n. pr. ikər,
kapə lj, konopə l j , s e s tər; dalje: naredəb, sodəb, svatəb;
dalje: ladi j , s korij, zarij.
Pri nekaterih besedah v rod. množ. pisava omahuje; piše
se n.pr. hrušk in hrušək, g o s k in g o s ək, mačk in mačək,
zdražb in zdražəb, tovarn in t ovarən, parn in parən.
Pri besedah, ki imajo prvotno naglas na koncu, se pol
glasnik spremeni v
a
(glej § 14), n.pr. ovac, de s ak, t r e s ak.
Navadnejša je končnica
a,
n.pr. s t e z â, s e s t r a, osâ , go r â ;
na -i se končuje rod.: be s ed i poleg b e s ed.
1
a-jevska osnova se imenuje zato, ker se je nekdaj osnova v vseh
sklonih končavala na -a, n.pr. l i p a , r od . : l i p a - s , daj .:li pa- i, tož.: l i p a -m
itd. Ostanki so še: daj., orod. dvoj.: lip a -m a, daj. množ.: l i p a -m , mest.:
l i p a - h , orod.: z l i p a -mi .
