II. Oblikoslovje.
Besedne vrste.
§ 126. B e s ede del imo v deve t v r s t. Nekatere besedne
vrste se dado pr e g i ba t i ali obl i kova t i (n. pr.
žen-a, žen-e,
žen-i
itd.;
plet-em, plet-es, plet-e
itd.), zato jih imenujemo pr e
gibne. Druge pa imajo stalno obliko (n. pr.
kar, nad, ter
,
in
itd.),
zato jih imenujemo nepregi bne .
1. Pregibne besedne vrste so:
samostalnik, n. pr.
človek, ljudje, človeštvo, lepota;
pridevnik, n. pr.
lep
(človek),
dobri
(ljudje);
zaimek, n. pr.
jaz, moj, kdor, neki, ta, oni;
števnik, n. pr.
eden, dva, trije, oba, prvi, drugi;
glagol, n. pr.
delati, delam; misliti, mislim.
2. Nepregibne besedne vrste so:
prislov, n. pr.
vedno, letos, lani;
predlog, n. pr.
nad, pod, iz, od;
veznik, n. pr.
in, ter, da, dasi, čeprav;
medmet, n. pr.
o, oh, oj, no, pst.
s amostalnik, pridevnik, zaimek in števnik imenujemo s skupno
besedo imena (ime, nomen). Nepregibne besedne vrste se ime
nujejo členki (členek, partikula).
§ 127. Pregibanje (oblikovanje) samostalnika, pridevnika,
zaimka in števnika imenujemo sklanjatev; pregibanje (obliko
vanje) glagola imenujemo spregatev.
§ 128. Tisti del besede, ki se pri pregibanju (oblikovanju)
ne spreminja, se imenuje osnova; ono, kar se osnovi pritika, se
zove obrazilo. V besedah
žen-a, žen-e, žen-i
je
žen
osnova;
-a,
-e, -i
so obrazila. Enako je v besedah
plete-m, plete-s, plete-
osnova
plete-;
a
-m, š
itd. so obrazila.
,
s klanjatev.
§ 129. Pri sklanji razločujemo trojno število: 1. edni no
(singular), 2. dvoj ino (dual) in 3. množi no (plural).
