1. razred: osnove moškega spola.
Ednina:
Dvojina:
trda osnova:
mehka osnova:
trda osnova:
mehka osnova:
Im.
rak
kraj
rak-a
kraj-a
rod.
rak-a
kraj-a
rak-ov
kraj-ev
daj.
rak-u
kraj-a
rak-oma
kraj-ema
tož.
rak-a
kraj
rak-a
kraj-a
mest.
pri rak-u kraj-u
rak-ih
kraj-ih
orod.
z rak-om s kraj-em.
z rak-oma
s kraj-ema.
M n o ž i n a :
trda osnova:
mehka osnova:
Im.
rak-i
kraj-i
rod.
rak-ov
kraj-ev
daj.
rak-om kraj-em
tož.
rak-e
kraj-e
mest.
pri rak-ih
kraj-ih
orod.
z rak-i
s kraj-i.
§ 146. Nekdaj je imela ta sklanjatev tudi zva l ni k , ki pa
se je izgubil. Ohranil se je le od
Bog
v obliki
bore
(nastalo iz:
Bože),
ki se rabi zdaj prislovno (n. pr.
bore malo
) ali pridevniško
(n. pr.
bore človek).
Namesto zvalnika rabimo imenovalnik, ki pa se izgovarja
semtertja z drugačnim naglasom. Zvalniki, ki se včasih rabijo,
so vzeti iz srbohrvaščine, nekateri pa (po cerkvi) iz latinščine.
V sedanji pisavi se rabi zvalnik navadno le v zaničljivem po
menu, n. pr.
Zdaj pa že vidim, da si bebec; varuj se me, Krpane,
moja roka je dolga!
(Levst.) —
Doktor Petrin je Štefanu Poljancu
ponudil desnico, z levico pa ga je potrkal po rami: „Ej, Poljance,
ti tudi tukaj
!
Daj no roko!
“
(Cank.)
§ 147. Moški samostalniki, ki pomenijo živa bitja, imajo
v tož. edn.obrazilo
-a,
n.pr.
Videl sem raka, konja, moža
itd.; tož.
neživih stvari se glasi kakor imen. (n. pr.
Vidim voz, kamen
,
itd.).
Duh se glasi v tožilniku
duha
(v pomenu duša),
duh
rabijo
le pesniki, n. pr. Gregorčič
:
A mnog junak svoj duh izdihnil;
v
pomenu vonj se glasi:
duh.1
1
Pri starejših pisateljih je bilo tudi v pomenu duš a v tož. navadno
duh
, n.pr. Oč a, jaz po r o č am moj
duh
(=dušo) v Tvo je r oke (Trubar;
enako Dalmatin.) J e z u s g l a s no z avp i j e in i z p u s t i s voj
duh
(Trubar);
toda že Dalm. (I, 330) ima: nima moči čez
duha;
od 18. stol. dalje je je
duha,
n. pr. svojega
duha
izlije (Škrinar 1798).
