sklanjajo zdaj večinoma po osnovah na
-o;
ohranile pa so nekaj
svojih končnic. Prvotne končnice u-jevskih osnov so:
Poleg tega se je končniški del -ov- iz te sklanje prenesel
na o-jevske osnove, n. pr. dvoj. imen., tož: ova (gradova), daj.,
orod.: ovoma (gradovoma); množ. daj.: ovom (gradovom), orod.:
ovi (z gradovi).
Iz rod. ednine seje
-u
prenesel tudi na mnoge enozložne
osnove na -o, n. pr. gradu, cvetu, gladu itd. (gl. § 159, 2.).3
V me s t. edn. je končnica
u
docela izpodrinila končuico
i (e)
pri o-osnovah (glej § 156.).
V imen. množ. se je končnica -ov i ohranila in se razširila
tudi na večino enozložnih osnov na
-o,
n. pr. bogovi , duhovi ,
gradov i , s negov i , volkovi .
V rod. množ. so osnove na -o (razen malo izjem) popolnoma
prevzele končnico ov od u-osnov (glej § 157.).
V tož. množ. se je končnica
-i
ohranila le v malo pri
merih, n. pr. v oli, gr ad i , dar i
(dari opravit bog’nji po navadi,
—
prinese Črtomira lahka ladja,
Preš.); na ogl edi (iti), krat i
(n. pr.
druge krati je hodil hitro, danes so mu noge težke,
Finžgar).
V orod. množ. je ohranjena pri nekaterih enozložnicah
o-osnov končnica
-mi,
ki so jo imele prvotno osnove na
-i
in
-u:
z vo lmi , možmi , l a smi , vozmi , zobmi itd.
§ 178. V to sklanjatev so spadale nekdaj osnove na soglas
nike
n
(n. pr. kamen, kamena ali kamna; s eme, s emena;
ime, imena itd.),
g
(n. pr. oko, o č e s a; t e l o, t e l e s a),
t
(n. pr. dete, de t e t a ; t e l e , t e l e t a ) in
r
(n. pr. mat i , ma
1
Prvotno
-ovi,
n. pr. sinovi, kar so pisali še Trubar, Dalmatin in se
še danes govori v Vipavski dolini i. dr.
2 Prvotno
-ove,
n pr. si nove , kar ima še Trubar.
8
V daj. ednine se je končnica
-O V
poleg prislova domov ohranila le
še v nekaterih narečjih in v pesmih (n. pr. s i nov , t a t o v , možev itd.).
E d n i n a :
Mn o ž i n a :
3. (domov)1
4. —
5. (pri) sinu
6
.
—
1. sin
2. sinu
1. sinovi2
2. sinov
3. —
4. voli, dari, gradi
5. —
6. (z) volmi, možmi.
V. sklanjatev: osnove na soglasnik.
