b)
Mnogi enozložni pridevniki, zlasti končujoči se na
n. pr.
star: starejši, starejša, starejše; čist: čistejši, čistejša, čistejše;
tolst: tolstejši, tolstejša, tolstejše.
Če obrazilo
ejši
nima naglasa na
ej,
se lahko
ej
spre
minja
v i,
n.pr
. rodovitnejši: rodovitnimi;
tako je-nastalo: s tarši
( rodi t e l j i ) iz s t a r i š i in to iz s t a r e j š i ; 1 dalje imamo
za l j š i iz z a l i š i in to iz zal ej š i .
Končnice
ek (ak), ok
se navadno odpahujejo:
širok
:
širši,
tanek: tanši, kratek: krajši
poleg
kračji, nizek: nižji, visok: višji,
ozek: ožji, težek: težji, globok: globlji.
Nekateri pridevniki se vendar stopnjujejo s končnico vred,
n. pr.
krepek
:
krepkejši, šibek: šibkejši
,
grenek: grenkejši, brhek
(brdek): brhkejši
(
brdkejši), bridek: bridkejši, gorek: gorkejši
itd.
Toda ne :
visokejši, nizkejši
itd !
Posebno stopnjevanje imajo pridevniki:
ve l i k: večji in veči, večja in veča, večje in veče;
majhen, mal i : manjši, manjša, manjše;
dober: boljši, boljša, boljše;
do l g: daljši, daljša, daljše;
hud, zal (= hud): gorši (gorji).
V mnogih narečjih je v rabi obrazilo
ji
,
ja, je,
odtod imamo zlasti pri
pesnikih oblike kakor:
Bom pel: kak prideluje se krompir najbolj i
(stik:
p o
volji).
(Preš.) —
Božja volja je najbolja.
(Žup.)
Včasi delamo primernik s prislovom bolj (n. pr.
črn: bolj
črn; cvetoč: bolj cvetoč; znan: bolj znan
itd.) Ta način stopnje
vanja je navaden zlasti
1. pri pridevnikih, ki pomenijo kako barvo: črn,
bel
itd.;
2. pri pridevnikih na -6, ki so prav za prav deležniki
sedanjega časa:
pekoč, vroč, rdeč, cvetoč;
3. pri pridevnikih na
-sk i
in
ji,
n. pr.
slovenski
,
divji;
4. pri deležnikih na
en, na, no
in l ,
la, lo,
n. pr.
učen, znan, vrel, gnil
itd.
§ 195. Prislovi primernika se delajo z obrazilom
je,
n. pr.
slabeje, huje, grje, trje, zvesteje, bistreje, prosteje, tanje; meče, bliže,
draže, laže, niže, više
(manj pravilno: mečje, bližje, lažje!).
s em spadajo tudi prislovi:
bolj, dalj, manj
(nastali iz: bolje,
dal j e, manj e).
1
Kar se še po več krajih govori.
