88
1. kakovostni (kvalitativni), ki pomenijo kakovo s t kake
osebe ali reči, n. pr.
lep
(kraj),
mrzla
(zima),
deževno
(leto);
2. svojilni (posesivni), ki določajo, č i gava je kaka oseba
ali reč, n. pr.
očetov
(dom),
materina
(solza),
Marijin
(praznik).
Rabijo se:
1. pridevno (atributivno), n. pr. sit;
oblak, črna jama, težko srce;
2. povedno (predikativno), n. pr.
oblak je siv, jama je cma,
srce je težko.
Kakor pri samostalniku razločujemo tudi pri pridevnika
spol , š t e v i l o , s kl on in s kl anjat ev .
Pridevniška sklanjatev ima določno in nedoločno obliko;
določna oblika se razločuje odnedoločne po naglasu in posebej
še v edn. imen. in tožil, moškega spola.
Določna oblika, ki se končuje na -i, n. pr.
pridni (učenec),
se rabi, če govorimo o kaki določeni, znani osebi ali reči;
nedo l očna oblika, n. pr.
priden (učenec),
nam rabi, če govorimo
o kaki še ne znan i osebi ali reči.
s klanjajo se pridevniki po tem zgledu:
Moški spol:
E d n i n a :
Ženski spol:
s rednji spol:
Im.
lep, lep-i
lep-a
lep-o, rdeč-e
rod.
lep-ega
lep-e
lep-ega
daj.
lep-emu
lep-i
lep-emu
tož.
lep-ega, lep(-i)
lep-o
lep-o, rdeč-e
mest. pri lep-om pri lep-i
pri lep-em
orod. z lep-im
z lep-o
z lep-im.
Im.
lep-a
Dv o j i n a :
lep-i
lep-i
rod.
lep-ih
lep-ih
lep-ih
daj.
lep-ima
lep-ima
lep-ima
tož.
lep-a
lep-i
lep-i
mest. pri lep-ih
pri lep-ih pri lep-ih
orod. z lep-ima
z lep-ima z lep-ima.
Im.
lep-i
Množ ina :
lep-e
lep-a
rodi lep-ih
lep-ih
lep-ih
daj.
lep-im
lep-im lep-im
tož.
lep-e
lep-e
lep-a
mest. pri lep-ih
pri lep-ih pri lep-ih
orod. z lep-imi
z lep-imi
z lep-imi.
