§ 116. Pika (.) se piše:
a) Na konca vsakega stavka, ki ni vprašalni ali klicalni stavek.
Posebej pomni, da se piše pika v odvisnih vprašalnih stav
kih, n. pr.
Cesar je vprašal Krpana, kaj nosi v tovoru.
Pazi na piko pri narekovaju in oklepaju; n. pr. Najlepša Levstikova
povest se imenuje „Martin Krpan“. (ne „Martin Krpan.“)
b)
Po napisih, naslovih, podpisih, po kraticah in za vrstil
nimi števniki, n. pr.
Mladim srcem. s p isal Fr. K s. Meško
.
II. zv.
(= zvezek).
Celovec 1914. Izdala Družba sv. Mohorja.
Brez pike se pišejo kratice za denar, mero, utež in za
kemi čne prvine , . n. pr.
km
(kilometer),
s
(sulphur, žveplo),
CO2
(oglenčeva kislina).
§ 117. Dvopičje (:) se rabi, kadar hočemo opozoriti na
kako besedo ali stavek. Pišemo ga:
a)
Pri naštevanju in sicer pred deli, ki jih naštevamo, n. pr.
Dva sveta Janeza sta: eden dan krci, drugi ga razteza.
b)
Po pripravljajočih stavkih, kadar je izrek, ki se da po
sneti iz njih ali ki se napoveduje, zvezan z njimi brez veznika,
n. pr.
Kdo je večji: stvarnik ali stvar?
(Cankar.) —
Vprašam vas :
ali veste, kaj je skrb?
(Cankar.)
c)
Po napovednem stavku pred premim ali dobesednim go
vorom, n. pr.
K ristus pravi: „Ljubite svoje sovražnike
!ti
c)
s redi mnogočlenske periode, da se loči prorek o
reka, n. pr.
Kdor je cul v svojih otročjih letih doma blažene gla
sove božičnega zvona, naj biva onkraj morja, na drugem koncu sveta,
naj mu bode otrplo srce v žalostnih izkušnjah življenja: ko mu
pride sveti večer, tedaj se mu zbudi teh glasov spomin; zdi se mu,
da mu zopet done
,
kakor so mu nekdaj doneli v daljni domovini,
v srečni mladosti, ki je tako daleč, tako daleč za njim!
(s tritar.)
§ 118. Podpičje (;) nekoliko krepkeje loči posamezne stavke
ali besede kakor vejica; rabi se:
a)
Med prirednimi neodvisnimi stavki, ki niso tesno zvezani
med seboj, n. pr.
Dokler je človek mlad in krepak, je ves svet nje
gov; kamor položi trudno glavo, tam je doma; vse mu je prijazno,
vse mu vrata odpira in srce.
(s tritar.)
b)
V da l j š i h stavkih, zlasti v protivnih, vzročnih ali skle
palnih priredjih, n. pr.
s tara slovenščina le imej svoje pravice;
naši zato ne jemljimo njenih!
(Škrabec.)
c)
V krajši periodi loči prorek od poreka; v mnogočlenski
periodi loči posamezne stavke prve in druge polovice, n. pr.
Ko
