naznanjati žalostno
vest
(
vest
je nepotrebno, ker je izraženo v
besedi
naznanjati)
itd.; iz tujih časnikov so vzeti izrazi kakor
ad
oculos
dokazati,
a limine
odkloniti. Napačno je:
Ležal je
(pijanec),
da gaje Kurent obrnil kakor mr t v o klado.
(Cankar.)
Ostrmim kot
nem kamen
(Tavčar; dovolj bi bilo samo
nem
ali pa samo
kamen).
Neronu je obraz prešinilo hudobno sovraštvo.
(Tavč.) Enako raz
blinjen postane slog, če se manj šal nim izrazom pristavlja pri
devnik
majhen,
n. pr.
majhen
ptiček,
majhna
hišica,
majhen
gradič.
b)
Tav t o l og i j a (istorečje) nastane, če se ista reč v st
na dva ali več načinov pove, bodisi z istimi ali z drugimi iz
razi, n. pr.
V tem besednjaku je mnogo nepo t r ebne navlake, k i bi
s e mo r a l a i z p u s t i t i
(tu sta dva prilastka, ki isto povesta:
prvi prilastek:
nepotrebne,
drugi prilastek [prilastkov stavek]
ki
bi se morala izpustiti).
—
Temna noc je v c m o svoje krilo zavila
jesensko pokrajino
(Tavčar, Janez s olnce;
črno
je nepotreben pri
lastek, ker je izražen že dvakrat prej:
temna
in
noč). Obkroževale
so ga okrog in okrog puste megle
(Tavčar;
okrog in okrog
je
izraženo že v glagolu
obkroževali). Metali so jih v jame
(ječe),
da
niso nikoli več videli zlatega dneva l uč i
(Tavčar, Jan. s olnce;
luči
je nepotrebno, ker je izraženo že z metaforo
dan).
Tavtologija se razteza lahko čez več stavkov, n. pr.
Amalija
je umrla, meni pa je danes še vedno živeti in gledati v zorno ravan
leto za letom
(Tavčar, Mrtva srca; stavek
gledati v zorno ravan
leto za letom
izraža isto kar prejšnji stavek
meni pa je danes še
vedno živeti).
§ 3. s log razblinijo tudi s i nonimi (istoznačni izrazi), ker
se z naslednjo besedo zabriše vtis prejšnje besede, n. pr.
Pri meni
imaš še vedno p r i b e ž a l i š č e in z a v e t j e
(Jurčič, Grad Rojinje;
zavetje pomeni isto kar pribežališče).
Tudi dobre lastnosti, č ed
nos ti in k r e p o s t i , prehajajo od enega človeka na drugega
(Jurč.,
Deseti brat;
čednost
je v rabi v zahodnem,
krepost
pa v vzhodnem
delu slov. ozemlja; pomenita pa obe besedi isto).
Žele si včasi
p e r o t n i c e in k r i l a , da bi kakor Dedal leteli po zraku
(Jurčič,
Deseti brat; perotnica = krilo pri ptiču).
Marsikaj leži v srcu člo
vekovem,, o čemer smo mislili, da je na veke pokopano; in vendar
vstanenaenkrat iz svojegagroba, nepoklicano, nepozvano
(Kers., Na
Žerinjah;
poklicati
je zahodni,
pozvati
je vzhodni izraz za isti pojem).
Največ takih napak narede pisatelji pri slovanskih i z p o
s oj enkah in pri tujkah, ker premalo pazijo na njih pomen
in jih rabijo skupaj z domačimi besedami istega pomena, n. pr.
