povednega (glej § 342), osebnega in stvarnega (glej § 343). Ne
kateri neprehodni glagoli (glej § 343 opomba) in pomožni
glagoli (glej § 346) imajo osebni predmet v tožilniku. V tožilniku
more stati tudi os ebek (glej § 330, 3). Tožilnik zaznamuje tudi
okolnosti č a s a (na vprašanje kako dolgo? n. pr.
p e t le t je bil
v tujini; v s o noč smo lovili;
na vprašanje kedaj? n. pr.
v s ako
j u t r o in v s ak večer molimo
(glej § 352), mere in cene
(n. pr.
dva s e ž n j a dolg; stane en d i n a r
(glej § 354). Veže se
tudi s predlogi:
a)
Biti more povedkovo do l oč i l o (tudi brez
predloga, glej § 332, 3).
b)
Naznanja kraj, čas, način, vzrok (gl.
§ 272; 274—277; 279—280).
Zvalnik (vokativ) ni stavčni člen, ampak imenska oblika
klicanja. V slov. se je zgubil (ohranjen je samo v prislovu
bore,
kar je nastalo iz zvalnika
bože,
od Bog, glej § 146); zdaj ga na
domešča imenovalnikova oblika z novim naglasom (§ 136).
Mestnik (lokativ) se je rabil v starem jezika sam, brez
predloga; ostanki starega mestnika so prislovi
jutri, davi, drevi,
sredi, zadi, vrhu, gori, doli, lani, vne.
V zvezi s predlogi zazna
muje okolnosti kraja, časa, načina in vzroka (glej § 273—277).
Orodnik (instrumental) se je rabil nekdaj brez predloga;
ostanki starega orodnika so prislovi
križem, mahom, strahom
(glej
§ 268, 3) itd. Zdaj se rabi brez predloga kot povedkovo do
l oč i l o po vplivu drugih slovan. jezikov (glej § 332, 3). Orodnik
je sklon daljnega predmeta pri nekaterih glagolih in pridevnikih
(glej § 346). V zvezi s predlogom naznanja tudi okolnosti kraja,
časa, načina in vzroka (glej § 278—280).
Najnavadnejše napake v skladnji
§ 366. Največ napak v skladnji narede pisatelji zaradi tega,
ker ne gledajo na obseg glagolskega dejanja. Obseg glagolskega
dejanja ni poljuben, ampak je natančno določen in ga pisatelji
ne smejo svojevoljno spreminjati. . Nekateri glagoli (neprehodni)
ne morejo imeti dopolnila v nobenem sklonu, drugi samo v do
ločenih sklonih in morejo izražati le določene okolnosti t. j. ne
kateri izražajo samo kraj, drugi samo čas itd.
Neprehodni glagoli ne morejo imeti dopolnila; napačno je
n. pr.
joče zadnje solze
(Tavčar),
jokala je grenke solze
(Kersnik);
prav bi bilo:
t oč i solze;
neprehodni glagol
joče
že sam, brez do
polnila izraža:
toči solze. Kos je vzdihoval svojo večerno pesem
