Pomni : Prilastek se pri branju ne poudarja, razen če
nosi stavčni poudar, n. pr.
Videl povsod si, kak se le uklanjajo
z l a t ’mu bogu; s srcem obupn im si prišel domu.
(Preš.)
b)
Prislovna določila stoje včasi pred besedo, katero do
ločujejo, včasi za njo. Le določilo načina stoji v trdilnem stavku
pred glagolom, n. pr.
Bratje in sestre se daleč narazen na j bo l j
ljubijo. Lahko je prislužil, l ahko razrušil.
c) O
naslonicah (enklitikah) velja tole pravilo:
Naslonice so:
1. Pomožni glagol sedanjika
sem, si, je, sva, sta
,
smo, ste, so
in navadeo tudi
bi;
krajša oblika prihodnjika:
bom, boš, bo
itd.
2. Krajša oblika osebnih zaimkov:
me, te, se, ga, je, mi,
ti, si
itd.
1. Glede stave naslonic pomni:
Naslonice stoje za prvim pojmom v stavku, naj bo ta po
jem izražen z eno besedo ali z več besedami, ki se skup jem
ljejo, ali s celim s tavkom, n. pr.
Oče je imel tri sinove.
—
Po
-
tem smo s e razšli
. —
Oče slovenskega slovstva je Primož Trubar.
—
Prvi prihod Francozov v s lovenijo je lepo popisal Valentin
Vodnik.
—
Deček z objokanimi očmi s e m i j e v srce smilil.
—
Kjer se je ptica izvalila, s e je tudi peti naučila.
—
Ko je Lavdon
oblegal Beograd, s e j e Vega prvič odlikoval v vojski.
—
s trast, ki
ga je imela v oblasti, s e mu je poznala pri vsaki besedi
.
Romanska stava je:
Menelaj, razkačen, je drl v šotor
(slov.:
Menelaj
je razkačen
drl v šotor). —
Gospa, s svojima malima kraj
pašnika, je zmedena iskala
itd. (slov.: Gospa
je s svojima malima
zmedena iskala itd.). —
Antipa, iz strahu, da ne bi mu jih Vitelij
preotel, jih je bil zaprl v ta prostor
(slov.: Antipa
jih je bil iz
strahu,
da ne bi mu jih Vitelij preotel, zaprl itd.).
2. Glede rabe naslonic pomni še:
Če se dva glagola istega osebka tesno vežeta, se pomožnik
za veznikom
in
izpušča, n. pr.
Poletel je preko visokih vrhov in
zginil v gozdu
(ne: in je zginil). —
Ozrla sta se na jokajočo mater
in obstala sredi sobe
(ne: in
sta
obstala!). Napačno je rabiti po-
možnike, če ni veznika, n. pr.
s vetle poti so se križale po dolini,
s o se vile
(prav:
se
vile)
v hrib, toda bile so prazne.
(Cank.) —
Gele
stene so gledale name, s o govorile z menoj
(isti; prav:
in
ali
te r
govorile z menoj,
ker sta pojma tesno zvezana!). Enako se iz
pušča pomožnik, če se več stavkov t e s no veže, n. pr.
s pomladi
je vodila ženico pred hišo na klop; prinesla ji je stoliček pod noge,
16*
