tedaj je s i j a l a
(za pomlad je značilno, da zeleni, cvete itd., ne
pa da sije)
pomlad oholi tebe in iz vasi so zapel i
(slab izraz; glagol
zapeti
ne more izraziti smeri, od katere glas prihaja)
zvonovi in
sladka harmonija se je r a z p r o s t i r a l a
(slab izraz; razprostira
se kaj tvarnega, telesnega)
po dolu in hribih
(Tavč. Iv. s lavelj).
Jezik mora biti primeren ljudem, o katerih govorimo. Vsak
stau (vsaka stroka) ima kake posebnosti v besednem zakladu,
večkrat celo v skladnji ali v oblikah. Posebno se loči jezik pre
prostih ljudi od jezika izobražencev. Preprosti ljudje se drže sta
rejšega, bolj narodnega jezika, na izobražence pa vplivajo tuji
časniki in strokovne knjige, ki imajo obilo izposojenih in tujih
izrazov-, ki so preprostim ljudem večkrat neumljivi. To razmerje
je dobro označil Župančič v Hamletu (V. dej., 1. prizor):
Kako
pa je
(Hamlet)
zblaznel? „s trela, tako da je pamet izgubil.“ In
kakšni so bili p o v o d i
(ruski izraz, ki pomeni vzrok)?
Po vod i
mu je šla
(pamet). Za mnogo stvari rabi preprosti človek dru
gačne izraze kot izobraženec; preprosti človek pravi n. pr. škodo
prizadejati,
izobraženec:
povzročiti
(po tujih jezikih); preprosti
človek:
besede so p r e m i s l eka vredne,
izobraženec:
so uva ž e -
v an j a vredne
(po rusk.); prepr.
kaj izpričati
, izobr.
dokazati
(po
češ.) itd. Dv o i z r a z no s t dobro poznajo pisatelji. Jurčič n. pr.
v romanu Cvet in sad (1877) piše:
Knjigo, v kateri je prej mladi
profesor č i t a l , je položil na stran;
toda žagar Šepec rabi za
isto stvar ljudske izraze:
Oče župan je ravno v egiptovske sanjske
bukve gledal.
„
Vi berete, s tremenček?“
vpraša žagar.
„Gledam
tukaj v bukve“
(94, 118). Dalje:
Oče s tremenček je pri peči sedel,
premišljujoč vse nov i ce , ki mu jih je stara Hojka povedala;
toda
ko govori o izobražencih, rabi za isti pojem izraz, ki je v navadi
med njimi:
Matilda pride nazaj z vestjo, kateri se je sama najbolj
čudila
(210, 245; shr. vest = sl. novica).
Loči se tudi sedanji jezik od jezika prejšnjih dob. Tavčar
je v Visoški kroniki (doba po 30 letni vojski) s pridom rabil
starejše izraze n. pr.
vojščak (vojak
je prišlo v navado šele v
19. stol.),
rabelj (krvnik
je šele iz 19. stol.),
tridesetletna vojska
(vojna
je šele iz druge polovice 19. stol.) itd.
Loči se jezik tudi po pokrajinah (glej poglavje s lovenska
narečja, str. 1—4); dolenjski pisatelji opisujejo svoje ljudi z ne
koliko drugačnim jezikom kot n. pr. gorenjski ali primorski.
