enozložna, četrta in peta pa vedno daktilska. Zvezo šestomera s
petomerom imenujemo e l e g i j s ki s t ih ali d i s tihon. N. pr.:
Grob se za grobom vrsti z visoko travo zarastel;
eden med njimi še ni
bilke zelene rodil.
s tritar.
4.
Anapest ske vrstice so v zvezi z jambi na začetku, n. pr.:
Za gore vtonilo je solnce zlato
in noč se že dela iz mraka;
po ozki stezici še stopa nekdo,
počasi k vasici koraka.
Neznano ženico, sam Bog ve, odkod
prinesle stopinje so tradne do tod,
in ženi otrok po otročje
privija se v mehko naročje.
Gregorčič,
Rabeljsko jezero.
Podobne vrstice ima Prešernov „Povodnji mož“.
5. Vrstice z amf i brahi imajo kakor anapestske značaj
ra s t oč ega ritma. Vrstice z amfibrahi so n. pr.:
Za mano ostani, o mesto,
z veselo te dušo pustim.
Levstik.
U - U
| | U — U | | U - U | |
U -
Z višave zelene je cerkvica bela
prijazno v dolinski odsevala svet.
Gregorčič.
6. Poleg s talnih stihov, kjer imamo enako število stopic
iste vrste, se uporabljajo tudi prosti stihi, kjer število in vrsta
stopic nista določeni.
s tik ali rima.
§ 5. s tik ali rima je soglasje eno-, dvo- ali trozložnih besed
ob koncu vrstic. Včasi nahajamo rime tudi sredi stiha.
s tik daje vezavi ritma še vez zvočnega soglasja.
s tik se rabi večkrat že v navadnem govoru za okras jezika,
n. pr. v rečenicah in pregovorih:
čez drn in stm ; čez rob in glob;
hrušč in trušč; mladost je norost
itd. V pesmi pride do veljave,
ako je nameščen na stalnih mestih, da veže manjše ritmične
člene v večje skupine. s tari Grki in Rimljani stika niso rabili,
njihove pesmi so bile tako umetno zgrajene, da so ga lahko po
grešali. Novejšim narodom, ki rabijo svobodnejše ritmične oblike,
