3. Naravnost. Naraven je jezik, če rabimo besede v pomenu,
kakršnega imajo v navadnem govorjenju. Če je kaka stvar
velika,
ji ne smemo reči
izredno
ali
neskončno velika, največja
ali, kakor
pravijo časnikarji,
kolosalna.
Kar ni
zanič,
temu ni treba reči
cisto
zanič ali po časnikarsko
absulutno
zanič. Jezik mora biti
v primernem odnosu do stvari, ki jo izraža. s pretiravanjem in
neutemeljenim poudarjanjempostane jezik a f ekt i ran (nenaraven,
prisiljen, izumetničen).
§ 8. Ogibati se je s upe r l a t i vov (kjer niso upravičeni)
in besed, ki izražajo blizu isto kar superlativi, n. pr.
predragocena
stvar (dosti je: dragocena),
mi je n e i zme r no žal
(dovolj: žal
mi je);
povzpel se je s t r a š no visoko. Trudili so se težaki še vedno
v p o l n i marljivosti
(Tavčar; dosti: marljivo).
Ovijal mu je dežel-
nihstanov medicus
(=zdravnik)
n e i zme r n o (!) platna okrog ranjene
roke
(Tavčar, Janez s olnce; dosti bi bilo:
veliko
platna).
Resničnosti nasprotujejo tudi demi nut i v i , kjer niso na
pravem mestu. Pri odraslih ne govorimo o
glavici, ročicah
itd.,
to velja o otrokih; v meščanski družbi se večkrat rabi za odrasle
oblika
hčerka
nam.
hči,
kar nasprotuje splošni rabi.
§ 9. Če je jezik preobložen z izrazi, tropi in govornimi
ukrasi, ali če se navadne stvari čez mero povišujejo, je slog
bombas t i čen (nabuhel ) . N. pr.:
Gez ob r a z e k se ji je razlila
d iv n a rdečica, da vam je bila nebeško krasna v svoji nedolžni
l e po t i
(Tavčar, Otok in s truga; lepota se na pet načinov izraža:
1.
obrazek
izraža ljubkost, lepoto, ker je govor o odrasli osebi,
2.
divna,
kar pomeni čudovito lepa, 3. nebeška, 4. krasna, 5. lepota;
izraza
divna
in
nebeška
krasota nista v skladu s stvarjo).
Za
resnico in pravico se podaja pisatelj Z.
sam v boj z og r omno ,
v e l i k a n s ko , g o r o s t a s no množico
(s l. Nar. 1898).
§ 10. Naraven slog terja pristnost in značilnost izraza.
a)
P r i s t no s t izraza. Rabiti moramo besede in sintaktične
zveze, ki so s pl ošno v rabi , in ne smemo delati novih izrazov,
če jih v jeziku že imamo. Napačno je n. pr.
„Da ga (=
s lavlja)
izredite duhovsko, kakor se pridiguje na prižnici, da ga na koncu
sveta naš blagonosnik
(samovoljna tvorba za zveličar)
ne obsodi“,
pravi stara Meta (Tavčar, Iv. s lavelj).
Mavrica se ji je r a z k r o
ž i l a
(samovoljna tvorba)
po obrazu
(Tavč., Izza kongresa).
b)
Zna č i l no s t izraza. Poiskati moramo vedno izraz, ki
je za stvar, o kateri govorimo, značilen. Napačno je n. pr.
In
