52
J se vriva ponekod za samoglasniki, n. pr.: hu j skati (za
huskat i), O j s t r i ca (ime, od o s ter) itd.1
Zaradi lažjega izgovora se vtika j pred soglasniki, nasta
limi po prilikovanju (asimilaciji), n. pr.: g r a j ski (iz g r a d ski,
g r a ss ki), b l e j s ki (iz b l e d s ki, Bl ed ) ; e n a j s t, d v a n a j s t,
t r i n a j s t itd. (iz e n ad s t, d v a n ad s t, t r i n a d s t); d v a j s et
(iz dv a d s e t ).2
§ 71. Z vtikanjem j in v se zapira tudi takozvani zev
(hi jat ).
V prvotni slovenščini se ni mogel za samoglasnikom izrekati
neposredno še en samoglasnik, zato se je tako nastali zev od
pravljal s tem, da se je vtikal vmes j ali v, n. pr.: pri iterat.:
mi - v - a t i (od mi - t i) , b i - v - a t i (od b i - t i ) , p o k r i - v - a t i ,
da - j - a t i poleg da - v - a t i , u b i - j - a t i (od b i - t i ) itd.
Ponekod se zev odpravlja s tem, da prehaja en samoglasnik
v soglasnik, n. pr. i v j : na j dem, poj dem, pre j dem, za j -
dem itd. (iz na- idem, po - i dem itd.).
§ 72.
d)
Pristav lja le. Na začetku ali na koncu besede se
k samoglasnikom rad pristavlja kak soglasnik.
Na začetku b e s ede se pristavljajo v, g in j (= „fonetičen
predstavek“).
v : v oha t i , voh (iz oha t i , strsl. ahat i ) ; vogel, vogla,
v o g e l n i kamen (redko: o ge l , og l a ) ; vo te l , v o t l i n a (iz
ot e l ) ; vun (iz un) ; 3 v o s e n i c a poleg g o s e ni ca ; vož
poleg gož;
g : g o s eni ca (iz (v)osenica, od v o s , kocina, v o si, die
Barten pri kitu, prv. pomen: kocinasta žival); gož poleg vož;
go ža Riemen (sor. vez -ati).4
1 V narečjih nahajamo: o j ster, gojzd, zagojzda, r a zujzdan,
plajšč itd.
2 strsl. jedinъ, na des ete, dъva na desete itd.; dъva deseti (
20
).
3 V narečjih pred začetnim u : vuk, vusta, vuho, v uš itd. za uk,
usta itd., dalje pred o: vogelj e, vozek, vogrci, Voger, Vogrsko itd.
iz ogel, ozek, ogrci, Oger itd.
4 V narečjih: g uni (za oni iz voni, gvoni); podobno pred v : zgon
(za zvon iz zgvon), grabeč (za vrabec iz gvrabec), dgor (za dvor iz
dgvor) itd.
