b) S temi dvojicami posega zapiranje zeva že v jezikovno obli
kovanje. Naj navedemo tu le en primer za tako poseganje v nove
jezikovne oblike. Najčešče ga srečujemo pri glagolih pete vrste
s pripono
-va-: ši-ti
—
ši-a-ti
>
šiva-ti,
bi-ti —
bi-a-ti
>
bjpa-ti,
ubi-ti
—
ubi-a-ti
>
ubija-ti, de-ti
—
de-a-ti
>
deva-ti, prešte-ti
—
prešte-a-ti
>
prešteva-ti, ve-ti
—
ve-a-ti
>
veja-ti, preveva-ti; ču-ti
—
ču-a-ti
>
čuva-ti
itd.
Dvoglasnik. — Samoglasnik priteguje v svoje območje izgovor
glasov
j , u
in se z njima druži v d v o g l a s n i k ali diftong na
koncu besede ali zloga, bodi da se piše
j,
u ali Z:
prej, zdaj, naj, maj,
pokoj, bij, boj, čuj; povejte, dajte, čujte, kupuj, pojte, pijte; pav, rov,
lev, naliv, pevci, pivci, videl, pel, vil, gnal, sejal, šel, usul, volka,
molči, polhar.
V diftongu glasova j in u izgubita soglasniško izra
zitost in sta okrajšana samo na h iter prehod jezične ploskve ali
ustnic skozi priporo za ta dva glasova; tako ju slišimo kakor ne
kakšen privesek sprednjega samoglasnika.
Prilikovanje. — 1. Kadar v govorni enoti pride zveneč soglasnik
neposredno pred nezvenečega, tedaj postane nezveneč:
vrabci,
gladka, zvezki, žužki, dež prši, sneg se taja, kod so?
izgovarjamo
vrapci, glatka, zveski
,
žuški
,
deš prši, snek se taja, kot so?
Če
bi hoteli prvi soglasnik izgovoriti zveneče, bi dobili za njim kratek
samoglasni polglasnik
v rabəci, gladəka, zvezəki
itd. in bi se tako
celota podaljšala za zlog; v takem primeru se glasilki že naprej
prilagodita naslednjemu soglasniku. To pravilo ne velja za zvočnike
l, r, m, n,
torej za tiste soglasnike, ki so po zvočnosti na meji samo
glasnikov; ti ostanejo zveneči tud i pred nezvenečimi soglasniki:
šilce, krilce, konček, samski, parkelj, varčen, sanjski, manjka.
Gla
sova
j
in
u
se družita s sprednjim samoglasnikom v dvoglasnik:
bajta, pajčevina, ovca, pokrovka.
Zadnja primera vzhodna narečja
izgovarjajo izrazito ustnično-zobno, zato se
v
ne druži s samo
glasnikom v dvoglasnik, marveč
se
ravna po splošnem pravilu
drugih soglasnikov, postane nezveneč in se besede izgovarjajo:
ofca, pokrofka.
2. Nasprotno pa nezveneči soglasniki postanejo zveneči pred
b,
d, g, z, ž: glasba, svatba, kdo, kdaj
,
enačba
izgovarjamo
glazba
,
svadba, gdo, gdaj, enadžba.
Pravilo ne velja za zvočnike
l, r, m, n,
ter
j, v;
pred njimi imamo zveneče in nezveneče soglasnike:
poslati
—
pozlati, potreti
—
podreti
,
brati
—
prati, klati
—
gladi
,
sm et
—
zmet, zidna
—
sitna, kožna
—
košnja, večna
—
vežna, tvoj
—
dvoj,
potvoriti
—
podvoriti, svariti
—
zvariti, protje
—
orodje.
Take po
menske ločitve jasno kažejo, da sta jeziku obe zvezi enako domači.
24
