darek. Višanje in nižanje glasu je občutno tudi na sosednjih ne-
poudarjenih zlogih; pred rastočim poudarkom nastavimo glas nizko,
da se potem požene v višino, a nepoudarjeni zlog za njim ostaja
v višini, če ne te rja drugače stavčna ali smiselna melodija; pred
padajočim poudarkom pa že zlog pred njim nastavimo više, da toliko
prej doseže poudarek vrh in se požene navzdol, a padanje je občutno
še na zlogu za njim, če stavčna melodija ne terja drugače: (tega)
pogleda
(ni pozabil) — (še)
pogleda
(me ne).
Padajoči in rastoči poudarek sta v osrednjih slovenskih govorih
sicer pogosto značilna za pomensko ločitev, vendar nista ukazana
za pravilo v slovenskem zbornem govoru, ker ju mnogo narečij ne
loči več in bi bila torej taka zahteva za splošno rabo neizvedljiva.
Kdor pa ju loči iz domačega govora, ju bo seveda uporabljal tudi
v zbornem govoru, vendar brez narečnega barvanja.
3. Poleg besednega poudarka imamo še s m i s e l n i p o u d a
r e k in s t a v č n o m e l o d i j o , ki mimo besednega poudarka
poudarjata tisto, kar je pomembno za razumevanje misli, ki jo
hočemo povedati.
Zelo pogosto se besedni in s m i s e l n i p o u d a r e k ujemata,
tako da je za smiselno poudarjanje treba le okrepiti poudarek na
smiselno pomembni besedi, npr.:
K jer sem j a z , si tudi t i z
m enoj, zato ne m isli, da sem sa m ostal. Morda n i k o l i v eč ne
bova zrla si v obraz.
Tu so
j az, ti, sam
in
n ik oli
smiselno poudarjeni
tako, da je njihov besedni poudarek močnejši in višji od drugih.
S takim poudarjanjem je misel laže dojetna in je stavek preko
besednih enot in poudarkov povezan v smiselne enote.
K takemu poudarjanju sodijo tudi večji ali daljši odmori med
miselnimi enotami, da je dobro občutiti razčlenjenost govora.
V zgornji celoti imamo dva k rajša in en daljši odmor, ki ločijo
miselne enote.
Tako smiselno razčlenjevanje govora je zvezano tudi z višanjem
ali nižanjem glasu ali s kadencami ob tak ih odmorih; to daje stavku
posebno m e l o d i j o . Ista besedna enota dobi ob različnih melo
dijah in poudarkih različen pomen. O tem odloča najprej namen
govorečega; drugačna je melodija, če kaj ugotavljamo, vprašujemo
ali ukazujemo ali se začudimo, npr.:
Ne zna . Ne zna? Ne zna!
Celo
ena sama beseda v tak ih stavkih dobi čisto drugačno melodijo, npr.:
Dovolj. Dovolj? Dovolj!
— Kako pomembno je smiselno pravilno
poudarjanje in uporabljanje pravih melodij, nam kažejo primeri,
kjer se pomen čisto spremeni. V besedni zvezi to
pa to
lahko pouda
rim
t o pa t o,
k jer je pa samo veznik pri naštevanju in ostane brez
poudarka v nizki glasovni legi med poudarjenima členkoma, torej:
30
