Rano
v ju tru je um rl za hudo
rano. V odi
ga ravno ob
v od i
!
Očka hodi na
seje,
kaj neki tam
seje
? Poglej, kako zadovoljno
zeljar
kadi
okrog svojih novih
kadi!
Janez
klade
živini, Marko
sklada
klade.
Tedaj je v
gosti
hosti začelo nekaj
gosti
. Kdo ti je
rekel
klati
les, ko sem ti naročil, da
klati
orehe? Ali si
kos
spraviti
cel kos
v
cev
? Vtakni
prst
v
prst!
Veter
veje
skozi
ve je. Ž eni
na
semenj in kupi
ženi
ruto! Gozdne
vile
so zlato prejo
vile.
V mestne
vile
ne sodijo gnojne
vile.
Ta
dan
mi je
dan
v veselje.
Gore gore
v večerni zarji. Tone
jame
kopati
jame
.
Klica
čaka pomladnega
klica. Laže laže,
kot resnico govori.
Milo
ni
milo,
ampak jedko. No,
pravi
mi to
p ravi
! Ena
para
za dva
para.
Ančka obleko
para. Ta
stroj goni
para,
onega vleče uboga konjska
para.
Besede ali govorne celote z enako izgovarjavo, a z različnim
pomenom, izvorom in včasih tudi pisavo, imenujemo e n a k o -
z v o č n i c e ali h o m o n i m e .
Poudarek in melodija
Za razumljivost govora sta poleg glasov pomembna tudi
poudarek in melodija; tudi ta sta svojevrstni glasovni prvini govora,
prav kakor odmori med govornimi enotami.
1. Poudarjanje uravnava prepona. Kadar je treba v govoru kaj
poudariti, tedaj prepona močneje požene zrak iz pljuč; ob močnej
šem pritisku zračnega toka se vsi pri govoru sodelujoči deli izrazi
teje napno. Nasledek je t a, da se zven o k r e p i in po navadi tudi
z v i š a , da so šumi močnejši in izrazitejši, ves izgovor je razloč-
nejši. To čutimo posebno pri samoglasnikih, zato pravimo, da so ti
nosilci poudarkov; vendar sta izrazitejša in razločnejša tudi sosed
nja soglasnika. Ker p ri takem izgovoru nekateri samoglasniki po
sebej udarjajo na uho in so glasnejši od drugih, pravimo, da so
poudarjeni (naglašeni ali akcentuirani), da imajo p o u d a r e k
(naglas, akcent). Ločimo pa b e s e d n i in s m i s e l n i poudarek
in m e l o d i j o .
2. B e s e d n i p o u d a r e k veže v pomensko enoto glasovne
zveze besed. V glasovni zvezi
g-o-v-o-r-i
lahko poudarimo katerega
koli izmed treh samoglasnikov, toda vsak poudarek da zvezi dru
gačen pomen:
govori
—
govori
—
govori.
P rim er nam hk rati do
kazuje, da je poudarek za pomen besede odločilnega pomena, torej
prava glasovna prvina.
a) Vedeti je treba najprej, na katerem zlogu ali samoglasniku
je beseda poudarjena, ker je m e s t o poudarka lahko odločilno za
27
