Slovenska slovnica 1964 - page 28

pomen. V slovenskem zbornem govoru je včasih ista beseda v raz­
ličnih oblikah poudarjena na različnih mestih, npr.: roka — z roko
— roke, hoditi — hodim — hodil — hodila , potočiti — potočim
(vino) — potočim (kroglo). Če se pri kaki besedi poudarek v raz­
ličnih oblikah prem ika z zloga na zlog, pravimo, da ima beseda
p r e m i č n i poudarek. Če pa ostaja poudarek v vseh oblikah na
istem mestu, pravimo, da ima s t a l n i poudarek, kakor v besedah:
mati — m atere — z ma terjo — z ma terami , delati — delam — de lal
— delala, steber — stebra — stebri — stebroma . Na katerem mestu
je beseda v slovenščini poudarjena in kako se poudarek v posa­
meznih oblikah premika, je treba vedeti, ker to ni določeno po
kakem splošnem pravilu, kakor je npr. v češčini zmeraj na prvem,
v poljščini na predzadnjem zlogu, v francoščini na zadnjem polnem
zlogu.
b) Po tra jan ju ločimo k r a t k e in dolge poudarke. V primerih
steza — steza, brat — brat, kaj — kaj, pod — poda, v aš — v aša,
m eč — m eča nam uho pove, da so a, e o krajši od a, e, o. Manj
občutna je razlika v tra ja n ju med i, u in i, u , npr. p tič — p tiča,
nit — niti, k up — k upa, kru h — kru ha , ker sta že dolga i, u sama
mnogo krajša od dolgih a, e, e, o. Polglasnik a ima v slovenskem
zbornem govoru samo kratek poudarek, npr.: pəs, vəs, stəbər,
čəbər. Ločitev med dolgim in kratkim poudarkom je za slovenski
zborni govor pomembna, ker odloča včasih o pomenu in obliki
besede, npr.: stəza — stəza (rod. mn.), brat — brat (namen.), m eč —
m eč (rod. mn.), let — let (rod. mn.), kaj — kaj.
V zbornem govoru kratko poudarjenih i, u ne smemo izgovarjati
kot a, kakor jih izgovarja večina narečij; zato primerov kakor nič ,
m iš, sit ne smemo izgovarjati kot nəč, məš, sət, marveč z jasno
samoglasniško barvo i in u. Podobno velja za a pred u in j, izgo­
varjati ga moramo s samoglasniško barvo a, ne pa kot o ali e,
npr.: prav, zdaj , ne pa: prou, zdej. Tudi kratko poudarjena e in
polglasnik a ohranita svojo samoglasniško barvo pred u ; zato izgo­
varjamo terpeu, šəu za pisano trp el, šel, ne pa trpou , šou ali pa
trpu, šu. Kratko poudarjeni samoglasniki so sicer širši kakor dolgo
poudarjeni, a v zbornem govoru ohranijo svojo samoglasniško
osnovo kljub kratkosti trajan ja.
c) N e p o u d a r j e n i samoglasniki so po tra jan ju vsi kratki,
po barvi manj izraziti od poudarjenih, e in o nista ne široka ne ozka,
marveč srednja. Tudi pri nepoudarjenih samoglasnikih ne smemo
samoglasnikom sprem injati osnove, jih ne krčiti in pačiti v a ali u
in ne popolnoma opuščati, kakor to delajo narečni govori. Zato je
treba v zbornem govoru izgovarjati: palica, siromak , pazduha, ne
28