Narečja poznajo še mnogo odtenkov. Zborni govor pozna le
ustne (oralne) samoglasnike. Za vse slovenske samoglasnike velja,
da jih izgovarjamo z mehkim, ne s trdim nastavkom.
Soglasniki
P ri pazljivem poslušanju govora lahko ugotovimo, da se samo
glasniki menjavajo z različnimi šumi, premolki, poki, sikanjem,
šumenjem, drdranjem itd. To so šumi soglasnikov, ki jih po teh
značilnih šumih delimo na več vrst.
1. K ratke premolke in za njimi kakor rahle poke ob nenadnem
predoru zraka, kakor jih slišimo npr. v izgovoru
opotekati,
povzro
ča popolna zapora zračnega toka pri prehodu skozi ustno votlino
ob zaprtem vhodu v nosno votlino. Zato se napetost zračnega p ri
tiska poveča in ob predoru napravi vtis rahle eksplozije. Bistvena
za te glasove je predvsem zapora, zato jih imenujemo z a p o r n i k e .
Po mestu zapore ločimo v slovenskem knjižnem jeziku:
a) u s t n i č n a ali labialna zapornika p, b; delamo ju z zaporo
ustnic;
b) z o b n a ali dentalna zapornika t,
d;
delamo ju z zaporo je
zične konice za zgornjimi zobmi;
c) m e h k o n e b n a ali velarna zapornika
k, g;
delamo ju
z zaporo zadnje jezične ploskve na mehkem nebu.
Izmed teh 6 zapornikov so 3 nezveneči
(p,
t,
k)
in 3 zveneči
(b, d,
g).
Nezveneči imajo daljšo in trdnejšo zaporo, zato je tudi
odpora (eksplozija) močnejša; pri zvenečih se glasilki treseta med
vso zaporo in odporo. Razločevanje med zvenečimi in nezvenečimi
je pomensko važno, kakor kažejo primeri:
t epe
—
tebe
,
sope
—
sobe,
pipa
—
biba
itd.,
trta
—
trda, poti
—
podi, t oda
—
dota
itd.,
peka
—
pega
,
t ega
—
t eka
—
deka
itd. Ti glasovi so že po naravi najmanj
zvočni, saj so nekaki premolki in se le težko vežejo med seboj.
2. Še izrazitejše šume slišimo tedaj, kadar mora zračni tok
skozi ozko priporo, kakor npr.
osa, ušesa, Saša
itd.; take soglasnike
imenujemo p r i p o r n i k e . Bistvena je zanje pripora in značilni
šum zračnega toka ob p rehajanju skoznjo. Priporo delamo na raz
ličnih krajih in na različne načine:
a) z obema ustnicama delamo priporo pri glasu
w,
zato mu p ra
vimo d v o u s t n i č n i ali bilabialni pripornik, vendar se dvo
ustnični
w
govori le v narečjih; namesto njega se rabi v knjižnem
govoru soglasniški ali dvoglasniški
u,
npr. v besedah
prav, k ol,
p evka
(izgovori
prau, k ou, peuka
);
2
*
19
