P ravi aktivni oblikovalec glasov pa je u s t n a v o t l i n a .
V njej je j e z i k , ki je po ljudski predstavi povzročitelj glasov in
je po njem dobilo ime vse izražanje misli, vsa duhovna stavba
jezika. Ta predstava je utemeljena toliko, da bi brez njegovega
delovanja v ustni votlini imeli le borno razločevanje glasov, ker
ravno jezik v ustih oblikuje odzvočni prostor samoglasnikom,
u stvarja z različnimi priporami in zaporami šume, ki se po njih
ločijo drug od drugega.
Jezik (lingua) je na vse strani gibljiva mišica; iztegujemo ga
lahko iz ust, koničimo, ploščimo, vzdigujemo in sučemo na vse
strani. Za lažje opredeljevanje glasov ločimo na jezični površini
k o n i c o , p r e d n j o in z a d n j o p l o s k e v ter k o r e n .
Ustno votlino oklepata zgornja, nepremična, in spodnja, pre
mična čeljust. Spredaj in ob straneh je ustna votlina ograjena
z z o b m i (dentes) v čeljustnih kosteh. K ustni votlini pa štejemo
tudi u s t n i c e (labia) pred zobmi. Za zobmi imamo d l e s n o
(alveola), za njo pa se boči najprej t r d o n e b o (palatum), potem
pa m e h k o n e b o (velum), ki se končuje v ozek j e z i č e k (uvu-
la). Zadnji del mehkega neba in jeziček sta gibljiva, lahko ju dvi
gamo in povešamo, da odpirata in zapirata vhod v nosno votlino.
V zaprtih ustih izpolnjuje jezik domala vso ustno votlino za
zobmi. Prostor se v nji veča predvsem z odmikom spodnje čeljusti
od zgornje. Ta odmik je pomemben predvsem pri samoglasnikih;
naj večji odmik te rja
a
, za
i
in
u
pa je mnogo manjši. Vendar pa
prostor oblikujemo ne toliko s premikanjem čeljusti, kolikor z je
zikom in ustnicami.
Ustnici, jezik, spodnja čeljust in mehko nebo z jezičkom obli
kujejo glasove na več načinov: 1. oblikujejo zvenu odzvočni prostor,
da tako dobi čisti zven različne prizvoke, ki so značilni za vse
odtenke glasov
i e a o u
itd.; 2. z zaporo ali priporo prestrezajo,
da zračni tok pri prehodu skozi take ovire ustvarja značilne šume;
ti šumi se lahko družijo z zvenom ali pa so brez tega že sami zase
glasovi. Tako ločimo tudi dve veliki skupini glasov: a) čiste zvene
različnih glasovnih osnov, pravimo jim s a m o g l a s n i k i , in
b) glasove z značilnimi šumi, pravimo jim s o g l a s n i k i ; ti so
zveneči, če jih spremlja zven, t. j., če se treseta glasilki, in nezve
neči, če jih zven ne spremlja, t. j., če se glasilki p ri njih ne treseta.
U s t n i c i dasta ustni odprtini lahko različno obliko: 1. d o l g o
r a z a s t o , kadar sta napeti ob zobeh; 2. z a o k r o ž e n o , če sta
skrčeni v dulec in potisnjeni proč od zob; 3. lahko pa sta ustnici
tudi neprizadeti in ne posegata v izgovor. Odprtina odzvočnega
prostora izrazito vpliva na naravo odzvoka: kolikor ožja in tesneje
14
