gospodarimo varčno, da nam zadostuje za večjo govorno enoto,
potem pa v odmoru sunkoma zopet vdihnemo novega zraka. P re
pona aktivno sodeluje p ri govoru, ker po potrebah govora (po
udarka, moči, odmora, melodije itd.) uravnava pritisk zraka iz
pljuč. Zato je obvladanje dihal prvi pogoj lepega in razločnega
govora. P rek ratka sapa govor trga in hitro utrudi, jem lje glasu
donenje in zvočnost ker tone v zasoplosti. P ri govoru uporabljamo
samo zračni tok, ki ga izdihavamo, nikoli tistega, ki ga vdihavamo;
s tem delamo le glasove, ki jih slišimo pri srebanju ali pri smrčanju
ipd., a to niso glasovi našega govora.
2. Gornji del sapnika je razširjen v g r l o (larinks). Tu sta med
gibljivimi hrustanci dve prožni gubi — g l a s i l k i , ki ju h ru
stanci lahko napenjajo ali krčijo, daljšajo ali krajšajo, bližajo ali
razmikajo. Tako z njima lahko poljubno prestrezamo zračni tok. P ri
mirnem dihanju sta razmaknjeni ob strani, tako da ima zračni tok
prost prehod in ne povzroča nikakega šuma; le kadar smo zasopli
in je zračni tok zelo močan, slišimo drgnjenje ob sapnik.
Če se glasilki približata druga drugi toliko, da delata le ozko
razo, tedaj ju zračni tok spravi v drgetanje; to drgetanje se prenese
v zračno valovanje in se po zračnem toku širi iz grla v goltno
votlino in naprej; tako nastane to, k ar splošno imenujemo glas,
a tu zaradi jasnosti z v e n . Glasove, pri katerih se glasilke tresejo,
imenujemo z v e n e č e , druge pa n e z v e n e č e .
Če sta glasilki v zgornji polovici tesno strnjeni in le v spodnji
polovici odprti, tedaj ne zvenita, marveč se zračni tok obnju drgne
ter povzroča glasove, kakor jih slišimo pri š e p e t a n j u . — Gla
silki zračni tok lahko tudi čisto prestrežeta, tako da si mora ta
nasilno odpreti pot skozi oviro (kašljanje). Ob takem predoru sli
šimo kakor rahlo eksplozijo; v govoru slišimo p ri nas tak glas
npr. v nikalnicah
na,a
ali
m ,m
ipd. V slovenščini so to le izjemni
primeri.
Glasilki uravnavata v i š i n o glasu; kolikor krajši sta in ko
likor bolj napeti, toliko višji je glas in nasprotno: kolikor daljši in
ohlapnejši sta, toliko nižji je glas. Moč glasu ni odvisna le od glasilk
in silnosti njihovega drgetanja, ki jo uravnava sila zračnega p ri
tiska, marveč tudi od večje ali manjše odzvočnosti vsega telesnega
ustroja.
Grlo (larinks) je hk rati zaščitnik pljuč, da vanje ne pride kaj
drugega kot zrak; zato je zaščiteno s hrustančastim zaklopcem, ki
jezik z njim pokrije sapnik, da gre vse, k ar požiramo, v požiralnik
(farinks) za sapnikom. Sluznice v grlu so močno občutljive; to nam
dokazuje dražljaj, če se nam kaj zaleti. Posebno občutljivi sta gla
12
