GLASOVNE PRVINE
Uvod
P rvotna oblika jezika je g o v o r , pisana podoba je šele dru
gotna in zelo nepopoln izraz govora. Govor pa sloni na slušnem
učinku, ki ga povzročamo z govorili in dojemamo z ušesi. Če
pogovor (zlasti neznanega jezika) pazljivo poslušamo, bomo raz
brali v njem vrsto glasov, ki se menjavajo v najrazličnejših pove
zavah, vmes so odmori, višanje in nižanje, krepitev in slabitev
glasu. Ves govor torej sloni na ustvarjan ju in dojemanju slušnih
učinkov (zvenov, šumov, pokov itd.), ki so v vsakem jeziku pove
zani z določenimi pomeni. Vendar glasovne prvine same zase niso
nosilec pomenov, marveč samo gradivo, s katerim si govor pomen
ske enote (pojmovne in miselne) ustvarja. Če hočemo jezik prav
poznati, moramo poznati tudi glasovne prvine in njihovo razmerje
do pisane podobe jezika, ki je z omiko zrasla ob govoru in postala
tako pomembna, da je skoraj zasenčila govor.
Govorila
P rav i organ za ustvarjanje glasu je g r l o . Vendar pa bistveno
sodelujejo d i h a l a , ki uravnavajo zračni tok, ter g o l t n a ,
n o s n a in u s t n a v o t l i n a s svojimi deli, ki glas oblikujejo.
1. D i h a l a (prepona, pljuča in sapnik) uravnavajo zračni tok.
P ri mirnem dihanju se zrak enakomerno pretaka skozi nosno in
goltno votlino po sapniku skozi grlo v pljuča, potem pa v nasprotni
smeri zopet iz pljuč na prosto; p ri tem prepona enakomerno polje,
širi in oži prsni koš. Preden začnemo govoriti, se ta enakomernost
ustavi; ko smo zajeli zrak v pljuča, ga le počasi po potrebah govora
(pri različnih glasovih, glasnosti, melodiji itd.) izdihavamo skozi
grlo v goltno in ustno ali nosno votlino. Z vdihnjenim zrakom
11
