Slovenska slovnica 1964 - page 17

nam še posebej poudarja narečna ali neskrbna izgovarjava, kakor
məš, təč, sər, sət ali m iš, tič, sir, sit, persilt ipd. Natančnejša p re­
iskava bi nam pokazala, da izgovarjamo poudarjeni i z razasto
ozko odprtino ustnic, da je prednja jezična ploskev vzdignjena
visoko proti trdemu nebu; da je kratko poudarjeni i izgovorjen
sicer izrazito, ali sprednja jezična ploskev je manj napeta proti
trdemu nebu in ustnice so ohlapnejše; da je nepoudarjeni i zelo
kratek in neizrazit, da se zato prilikuje okolju ali sploh izginja.
Merjenje bi pokazalo, da je že dolgo poudarjeni i znatno krajši
kakor npr. dolgo poudarjeni a, da se suče okoli 10 stotink sekunde,
da je i le neznatno krajši od i, ok. 8 stotink sekunde, nepoudarjeni
i pa tra ja le ok. 5—6 stotink sekunde.
2. V besedah les — lesene — lesene, t e — tej itd. samoglasniki
po slušnem vtisu sodijo v isto vrsto, čeprav tudi lahko ločimo dolgo
poudarjeni e od kratko poudarjenega e ali nepoudarjenega e. P rvi
(e) je izgovorjen podobno kakor i z razasto odprtino ustnic, prednja
jezična ploskev pa je visoko vzdignjena proti trdemu nebu; tra ja pa
znatno dlje kakor i, nad 12 st. sek., e pa ne presega i in se suče okoli
8 st. sek.; ozkost kratko poudarjenega e je navadno odvisna od
okolja (bližina j).
3. Izrazita ozkost pri e se nam pokaže ob primerjavah, kakor
les — les (medmet), tele — t ele, led — let, pretepe (4. skl. mn.)
— pretepe — pretep, vede (3. os. edn.) — vede (1. skl. mn.) itd.
Razloček med e in e je tako izrazit in v jeziku pomensko tako
odločilen, da jih ne moremo imeti samo za dve različici istega glasu,
marveč za dva samostojna glasova. P ri dolgo poudarjenem e sta
čeljusti široko razmaknjeni, prednja jezična ploskev le rahlo vzdig­
njena proti vrhu neba. Po tra jan ju je znatno daljši od i in e in se
suče okoli 14 st. sek. Tudi kratko poudarjeni e je izrazito širok,
izgovorjen enako kakor e , po trajan ju pa znatno krajši, ok. 10 st.
sek. Nepoudarjeni e ni ne izrazito ozek ne širok, po tra jan ju pa
nekako enak e, ok. 8—10 st. sek., in se rad nrilagaja okolici glasov.
4. Prim erjava samoglasnikov v besedah pəs — pes (2. skl. mn.
od pesa), vəs — v ez, pəsək — pesək, stəza — steza (3. os. edn.) itd.
nam kaže, da je polglasnik a samostojen glas, različen od a in e
(več — vəs). Izgovarjamo ga ob majhnem čeljustnem razmiku in
z nenaipeto, v sredini lahko izbočeno jezično ploskvijo. Glas zveni
nerazločno in se rad prilikuje glasovnemu okolju. Srečujemo ga
kratko poudarjenega in nepoudarjenega, tra ja od 8 do 10 st. se­
kunde.
5. Samoglasniki v besedah sam — sama — sama, rad — rada,
brat — brata, m lad — m lada — m lada itd. so očitno istovrstni,
2 Slovenska slovnica 17