ob zobeh je raza, toliko višji je glas; kolikor daljši je dulec in
kolikor ožja zaokrožena odprtina, toliko nižji je glas v odzvočnem
prostoru. Z ustnicami pa lahko ustno votlino tudi čisto zapiramo,
kakor npr. pri p,
b, m,
ali pripiramo, kakor p ri
w.
Z j e z i k o m lahko oblikujemo odzvočni prostor tako, da ga
proti trdem u nebu vzdignjena sprednja jezična ploskev omejuje
na del ustne votline, npr. pri
i
ali
e
, ali da se jezik ob širokem
čeljustnem razmiku zravna po spodnji čeljusti, npr. p ri
a, e
,
o,
Prerez ustne votline: u: ustnica,
z: zob, a: dlesna, b: trdo nebo,
c: mehko nebo, d: jeziček, g: golt,
1: jezična konica, 2: prednja je
zična ploskev, 3: zadnja jezična
ploskev, 4: jezični koren
ali da se zadnja jezična ploskev vzdigne proti mehkemu nebu,
kakor pri
u
in o. V te skrajnosti odzvočnega prostora lahko za
jamemo neskončno vrsto oblik, odtenkov in premen, ki ustrezajo
prav tako neizčrpni v rsti samoglasnikov. — P rav tako pa z raz
ličnimi deli jezika lahko zračnemu toku prestrezamo pot ali s po
polno z a p o r o ali z o z k o p r i p o r o na različnih delih zgornje
čeljusti. Tako nastajajo premori, predori in šumi različnih vrst,
ki so značilni za posamezne vrste soglasnikov, kakor jih bomo
spoznali pri pregledu glasov.
M e h k o n e b o in j e z i č e k aktivno posegata v oblikovanje
glasov s tem, da odpirata ali zapirata vhod v nosno votlino. Tako
je bistveni razloček med
b : m
ali
d : n
ravno v tem, da je ob sicer
skoraj enaki legi organov pri m in n vhod v nosno votlino odprt.
Tako vidimo, da p ri oblikovanju glasovnih prvin sodeluje cela
vrsta organov hkrati, da je torej vsak glas govora ves členovit,
oblikovan je namenoma za govor ali s tujo besedo: artikuliran.
15
