zveneči in imajo močan odzvok, šum slišimo le ob zapori in odpori
nosne in ustne votline. Odzvok je ubran na polglasnik, ki je posebno
slišen, kadar pridejo ti glasovi med zapornike ali pripornike, zato
prevzamejo v tak ih prim erih samoglasnost v zvezi s polglasnikom
ə.
Nezvenečih ustreznih glasov v slovenskem zbornem govoru ni
mamo, pri navadnem govoru pa ga slišimo npr. v pritrdilnem
mhm ,
kjer
h
zaznamuje nezveneč šum zračnega toka skozi nos pri popolni
ustnični zapori. Zaradi njih odzvočnosti jih imenujemo skupno
n o s n e ali nazalne z v o č n i k e .
V slovenskem zbornem govoru pa ločimo tele soglasnike:
Po mestu
zapore ali pripore
Zaporniki Zliti glasovi Priporniki
Zvočniki
ustni | nosni
nezv. | zven. nezv. | zven. nezv. zven.
zveneči
Ustnič-
niki
dvoustn. p
b — — 1 —
(u) —
m
zobno-
ust.
— — — — f
v , - , -
Zobniki
t
d c, č — s, š ; z, ž 1, r
n
Nebniki
— — — — j, (i)
l
n
Mehkonebniki
k g
h
i
ə
Vezanje glasov
Zlog. — Glasovi v govoru niso osamljeni, marveč ozko povezani
v pomenske enote. Samo po sebi je razumljivo, da so glasovi pove
zani tako, da govorila čim laže opravljajo svoje delo in govoreči
čim bolje dosega namen. Zato ne kopiči glasov, ki hk rati ali
v neposrednem zaporedju zaposlujejo iste dele govoril, npr. zapor
nikov, pripornikov brez vmesnih samoglasnikov; take enote bi ne
bile samo težko izgovorljive, marveč bi tud i slabo stregle namenu
govora, ker so premalo slišne. K ljub podaljšanemu sikanju upo
rabljamo
psst!
le za tiho opozorilo. Toda tudi samih samoglasnikov
jezik v govoru ne kopiči rad; kljub zvočnosti je npr.
eoai
premalo
razločen, ker zveni in odzvoki posameznih samoglasnikov niso
razmejeni. Tako je v naravi govoril in glasov samih, da se v govoru
v rste samoglasniki s soglasniki in se vežejo v krajše ali daljše po-
22
