4. a) Č
e
z jezično konico napravimo zaporo na dlesni, pred
njo jezično ploskev pa zožimo, d a teče zračni tok skozi priporo
ob obeh straneh jezične ploskve, dobimo zobni glas
l.
Č
e
zaporo
napravimo s prednjo jezično ploskvijo na dlesni in sredino jezika
zožimo, da zrak teče ob obeh straneh, dobi glas
l
prizvok mehke
izgovarjave; to je nebni ali palatalni l’
,
kakor ga slišimo v izgovoru
lj
na koncu besed
(bolj, v alj, dalj)
ali zlogov
(boljši, daljši).
T rubar
jeva slovenščina je še poznala mehkonebni ali velarni
l
(bil, šel),
ki se je kasneje razvil v glas
u.
Šum teh glasov, ki jih zaradi odpore
ob straneh jezika imenujemo o b s t r a n s k e ali lateralne, je zelo
šibek in dobro zaznaven predvsem v začetku, ko se obstranski
prehod zračnemu toku odpre; med trajan jem pa slišimo izrazit zven
in odzvok, ubran na okolne samoglasnike.
b) Posebne glasove dobimo, če v ustni votlini kak del prestreza
zračni tok s tresenjem; to so različne oblike glasu r. V slovenskem
govoru srečujemo predvsem dve obliki: če se trese jezična konica
ob zgornji dlesni, dobimo zobni ali sprednji r; če pa se treseta
mehko nebo in jeziček na jezičnem korenu, dobimo mehkonebni ali
uvularni r (včasih ga zaznamujejo z
R).
Tudi r je zveneč glas brez
ustreznega nezvenečega glasu in ima močan ustni odzvok. Zborni
govor rabi sprednji r. Odzvok je posebno očiten, kadar se tresenje
mora izvršiti med dvema soglasnikoma; tedaj je polglasnik pred
tresenjem tako močan, da r lahko prevzema samoglasno vlogo.
Zaradi te posebnosti so samoglasni r pisali s polglasnikom pred
njim
(smert, pert, kert, vert
itd.) in se še danes piše na koncu besed,
npr.
veter
,
hiter, v eder, j eter
itd.
Pomni.
Pisano
smert
so izgovarjali
smrt
in ne morda
smert.
Različni glasovi
l
in
r
so vsi ustni ali oralni in jih zato imenu
jemo u s t n e z v o č n i k e .
5. Ob ustni zapori in odprtem vhodu v nosno votlino dobimo
n o s n i k e ali nazale. Ločimo jih več vrst po mestu zapore v ustni
votlini, ki jim je odzvočni prostor. Č
e
delata zaporo ustnici, dobimo
m,
če jezična konica za zgornjimi zobmi, dobimo
n,
če prednja
jezična ploskev na trdem nebu, dobimo
n
(kakor ga slišimo za
pisani
nj
na koncu besede, npr.
manj, zanj, sanj,
ali na koncu zloga,
npr.
manjši, tanjši),
če zadnja jezična ploskev na mehkem nebu,
dobimo iə , t. j. n, kakor ga govorimo pred
k
in
g,
npr.
Anka, angel
.
Tako ločimo u s t n i č n i ali labialni, z o b n i ali dentalni, n e b n i
ali palatalni in m e h k o n e b n i ali velarni nosnik. Vsi so redno
21
