Glasovi slovenskega zbornega govora
Govorila, kakor so opisana spredaj, so v glavnem pri vseh
ljudeh enaka. Različnost v jezikih torej nima fiziološke podlage
razen v kakih malenkostih. Z govorili je vsakomur dana možnost,
da dela neskončno vrsto glasovnih odtenkov. Vendar si je vsak
govor izoblikoval le omejeno število glasov, ki jih bolj ali manj
enotno uporabljajo vsi pripadniki istega govora (narečnega ali
zbornega). Tako odbiranje glasov se godi pri narečjih po naravni
poti družbene povezanosti in rodovnega izročila, pri zbornem
govoru knjižnih jezikov pa imamo poleg narečnih vplivov še umetne
(pisava, znanstveni vplivi, šola, uradi itd.). Govoreči oblikujejo
te glasove samo za namen govora in jih oblikujejo toliko skrbneje,
kolikor razločneje hočejo govoriti. Pravimo, da so glasovi artiku
lirani, t. j. govorjeni. Neartikulirani so glasovi, kakor so kriki, ki
jih povzroča huda bolečina, strah, začudenje itd., ali kakor so žvižgi,
hropenje, smrčanje, kašelj, mlaskanje, srebanje itd. Zato posne
manje živalskih glasov ali drugačnih naravnih zvokov sodi v jezik
šele tedaj, kadar ga posnamemo z artikuliranim i glasovi, to je z gla
sovi govora, npr.
m u
(mukati),
m ijav
(mijavkati),
k ikiriki
(kikiri
kati),
hov hov hov,
ju tri pojdem spet na lov;
pok pok pok.
Samo
kar se da zvesto oponašanje zvokov z neartikuliranim i glasovi sodi
prav tako malo v jezik kakor glasovi papagaja, ki bi s svojimi gla
sovnimi pripravam i rad posnel človeški govor.
Če govorimo takoj v začetku o glasovih kot prvinah govora in
jezika, moramo posvariti pred zmoto, kakor da si človek najprej
poišče glasovne prvine in potem iz njih sestavlja besede in stavke.
Postopek je nasproten: prvine glasov je človek iz govora izluščil
razmeroma pozno. To nam dokazuje ves način, kako se človek uči
govorjenja, ne da bi vedel, katere glasove uporablja, vsa težava, da
pri učenju pisanja in b ran ja najde razmerje med glasovi in črkami.
Samoglasniki
Samoglasniki slovenskega zbornega govora sodijo v splošni
okvir glavnih samoglasniških osnov
i-a-u.
P ri določanju tančin
moramo upoštevati, da pri njih izgovoru določa izgovarjavo zlasti
poudarek (ali je samoglasnik poudarjen ali nepoudarjen, ali je
poudarek dolg ali kratek).
1. Uho nam pove, da v besedah
m iš
—
m iši, tič
—
tiči
—
tiči,
sir
—
siriti, sit
—
sititi, prisiliti
ipd. sicer vsi samoglasniki sodijo
v isto skupino, da pa so vendar med njimi drobne razlike, kar
16
