b) s spodnjo ustnico in z zgornjimi zobmi pri glasovih
f
in
v,
npr.
fižol, grof , v oda, šiva, živi;
zato ju imenujemo ustnično-zobna ali
labiodentalna pripornika. Glas f je nezveneč in šum izrazito slišen;
nahajamo ga v onomatopoetskih besedah
(frfrati, frfotati),
izpo
sojenkah in tujkah. Glas
v
je zveneč in tako zvočen, da ne priteguje
v svoje območje izgovora nezvenečih soglasnikov; zatorej ločimo:
tv oj
—
d voj, svariti
—
zvariti
ipd. Glas
v
je sorazmerno zelo kratek;
c) s sprednjo jezično ploskvijo ob dlesni in zgornjih zobeh pri
glasovih
s
in
z,
da zračni tok ob prehodu skozi priporo povzroča
značilno sikanje; zato ju imenujemo s i č n i k a ali sibilanta. Njuno
trajan je lahko daljšamo ali krajšamo po mili volji; v govoru je
nezveneči s znatno daljši od zvenečega
z.
Ločitev med zvenečim in
nezvenečim je pomensko važna:
k osa
—
k oza, sine
—
zine, sanje
—
zanje
itd.;
č) z jezično konico na trdem nebu za dlesno ali s sprednjo je
zično ploskvijo na trdem nebu za dlesno z žlebičasto priporo pri
glasovih
š
in
ž;
ob prehodu skozi to priporo povzroča zračni tok
za ta dva glasova značilno šumenje; zato ju imenujemo š u m e v c a .
Nezveneči
š
traja v govoru znatno dlje kakor zveneči ž in je ločitev
med njima pomensko važna:
šiva
—
živa, paša
—
paža, maši
—
m aži
itd.;
d) s prednjo jezično ploskvijo na trdem nebu, podobno kakor
je nastavljen jezik pri samoglasniku
i,
pa se mimogrede vzdigne do
pripore pri zvenečem glasu
j;
imenujemo ga n e b n i ali palatalni
pripornik; ustreznega nezvenečega glasu v slovenskem zbornem
govoru nimamo. V knjižnem jeziku ga imamo samo pred samo
glasniki
(jed, j ama, bojim);
na koncu zloga pa se izreka kot soglas
niški
i,
ki se s spredaj stoječim samoglasnikom veže v dvoglasnik:
bajka, v ojska, saj, m oj, bij.
e) z zadnjo jezično ploskvijo na mehkem nebu p ri nezvenečem
h;
imenujemo ga m e h k o n e b n i ali velarni pripornik. Ustrez
nega zvenečega glasu slovenski zborni govor ne pozna, pač pa se
pogosto sliši narečni izgovor zvenečega pripornega
g
namesto za
pornika. V zbornem govoru ga slišimo npr.
h godu, h gabru, h gadu.
Slovenski zborni govor ima torej 8 pripornikov, 4 nezveneče
(f, s, š, h)
in 4 zveneče
(v, z, ž, j).
3. Glasova c in č se začenjata z zaporo kakor
t,
a končujeta
s priporo kakor s in
š;
zato jima pravimo z l i t a glasova (afrikata);
oba glasova sta nezveneča, ustrezna zveneča glasova slišimo le
v zvezi z zvenečim zapornikom, npr.
enačba, določba, K ocbek,
prec grem.
20
