pa:
pa lca
,
sromak , pasha.
P rav posebej je treba paziti na izgovor
nepoudarjenih samoglasnikov pred
u
in
j: nesel, videl, sunil, pisal,
nehaj
izgovarjamo
n esəu, v ideu, suniu, pisau, n ehaj
(ne pa:
n esu,
v idu, sunu
,
pisou, n ehej).
č) Redno ima vsaka beseda le en poudarek. Vendar sta v ne
katerih zloženkah sestavna dela še tako občutna, da poudarjamo
oba. V takem prim eru ločimo g l a v n i in s t r a n s k i poudarek.
Ločimo v glavnem tri vrste takega poudarjanja: pri nekaterih
besedah je stranski poudarek dolg:
prababica, polmesec, praded;
v nekaterih mladih sestavljenkah je prvi sestavni del poudarjen
zaradi pomena:
nadučitelj
,
podpredsedn ik
,
pred tekma;
v mnogih
primerih je stranski poudarek odvisen predvsem od pomenske,
čustvene zveze (emfaze) ali ritma:
najv eč, najm anj, najb oljši
,
n emogoče, n eve rjetno, n evede.
Stranske poudarke večkrat terja ritem govora, če se nakopiči
preveč nepoudarjenih zlogov, npr.:
Matere so nezadovoljne.
Tu je
med glavnima poudarkoma šest nepoudarjenih zlogov; zato se v go
voru s stranskim poudarkom opremo na
n e
. Splošno sta poudarno
naj šibkejša zloga na obeh straneh poudarjenega; čim močnejši je ta,
tem šibkejša sta čutiti ob njem Čim dlje pred poudarkom je ne
poudarjeni zlog, tem dovzetnejši je za stranski poudarek. Take
stranske poudarke posebno pogosto srečujemo v pesništvu, k jer jih
terja enakomernost ritma, npr.
Rozamunda, roža deklic; ob Dravi
partizanska puška poči
—
in po grobovih davno spava joči
—
se
dram ijo
. ..
d) Imamo pa v govoru tudi besede, ki nimajo svojega besed
nega poudarka, npr.:
n oč
in
dan,
od
hiše
do
hiše;
tam
doli
po
polju
pa
vriska nekdo. S redi poljan
si in
poješ
mi
pesem. Ali
si ga
v idel?
Če ne bo
m ogel,
ne bo
naredil.
To so enozložni zaimki, po
možni glagoli, prislovi, predlogi in vezniki, ki so pomensko tako
tesno povezani s prihodnjo ali prejšnjo besedo, da se naslonijo
nanjo kot njen nepoudarjeni zlog; zato jim pravimo n a s l o n k e
ali enklitike.
e) Ob dolgo poudarjenih samoglasnikih, posebno pri
a, e, o
pri razločnem poudarjanju v osrednjih slovenskih govorih čutimo
dvojen način poudarjanja: ni
dela
—
dela
naj,
m ore
—
mora
, nima
zob
—
zob
me boli, do
v rat
— za
v rât.
V prim erih pri
a
,
e, o
moč
zračnega pritiska in višina glasu od začetka proti koncu samo
glasnika rasteta—,
pri
a, e, o
pa od začetka proti koncu samo
glasnika padata: — . Zato pravimo, da so
a, e, o
rastoče,
a, e, o pa
padajoče poudarjeni; ločimo torej r a s t o č i in p a d a j o č i pou-
29
