4. Ta črkopis smo po ilirskem gibanju sprejeli tudi Slovenci
v letih 1843—1845 in ga uporabljamo še danes. Obsega 25 črk v
abecednem redu:
a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž.
Črkopis je za samoglasnike ohranil ista znamenja, kakor jih je
imela bohoričica; hrvaščini zadostuje za označevanje vseh samo
glasnikov, ne pa slovenščini. Vsa ta doba poskusov nam kaže, kako
je enkrat vpeljano pisavo, pa naj bo tudi nepopolna, težko spremi
njati ali nadomeščati. Tako pisava zmeraj zastaja za živim razvojem
jezika in je le nepopoln odsev žive besede. Zato pa je potrebno, da
živega govora ne maličimo po črkah, marveč v črkah za vsak primer
posebej iščemo živih glasov. O tem razm erju med glasovi in črkami
nam govori p r a v o r e č j e . Vsak knjižni jezik si prizadeva ustaliti
pisanje in ga ureja s posebnimi pravili, s p r a v o p i s o m .
Poleg pravopisne podobe jezika imamo še znanstveno zapiso
vanje govorov, kadar hočemo posebno natančno ločiti glasovne
prvine; to je f o n e t i č n a t r a n s k r i p c i j a , za kakršno upo
rabljamo posebna razločevalna ali d i a k r i t i č n a z n a m e n j a .
Razmerje glasov in črk. — V naravi glasov je, da se venomer
prilagajajo in rahlo spreminjajo, pisava pa je šla zmeraj za tem,
da s čim preprostejšim i znamenji in s čim manjšim številom črk
govor zaznamuje toliko, da po njem lahko razbere pomen, kdor
jezik zna. Zato je pisava nujno le približen zapis živih glasov.
Z isto črko je povzela včasih več glasov, ki so se zdeli prvemu
zapisovalcu blizu, in je rajši s sestavo znanih črk zapisovala posebne
glasove, namesto da bi si izmišljala nove črke.
Druga posebnost pisave je ta, da te rja neko s t a l n o p i s n o
p o d o b o , da po njej laže neposredno razbiramo celote pri branju.
Tako imajo vsi knjižni jeziki urejene p r a v o p i s e , ki varujejo
enotnost pisanja. Zato je p ri pisavi stalnost močnejši činitelj kakor
natančnost. Taka stalnost na dolge dobe vodi do zgodovinskega
pravopisa, ki ni več v skladu z živim govorom, kakor vidimo to
npr. p ri francoščini ali angleščini, do neke mere pa tudi v sloven
ščini; saj pišemo še zmeraj l kakor v 16. stol., ko so ga na koncu
besed in zlogov (pred soglasniki sredi besede) izgovarjali še velarno
kot
l,
a se je že v 17. stol. domala po vsem slovenskem jezikovnem
ozemlju razvil v
u,
kakor ga izgovarjamo tud i danes. Na tako
pisanje vplivajo tud i drugi oziri, zlasti pri različnih oblikah iste
besede; ker imajo npr. vse oblike opisnega deležnika
l
tudi v izgo
voru
imela, imeli, imele, imelo
itd., se je
l
v pisavi obdržal tudi
v
imel,
čeprav se tu izgovarja
imeu.
To je e t i m o l o š k i način
pisanja, ki velja tudi za vse vrste prilikovanja:
vrabec
—
vrabca,
ne pa
vrapca,
kakor se po prilikovanju govori,
kdo
in
kdaj,
ne pa
39
