2. Za dolgo poudarjene
i a u
uporabljamo v navadni pisavi samo
o s t r i v e c
i a u ne
glede na rastoče ali padajoče poudarjanje.
Pišemo pa ga le tedaj, kadar je to zaradi pomenske ločitve potrebno:
tišči
—
tišči, koza
(rod. mn.),
voda
(rod. mn.),
pogubi
—
pogu bi.
—
Za dolgo poudarjena e in o uporabljamo: a) ostrivec, ki poleg pou
darka zaznamuje tudi ozkost izgovora:
v eda, delo, m eri, m oka, k oča,
bodi;
b) strešico, ki poleg poudarka zaznamuje tudi širokost izgo
vora:
v ede, reči, peči, m oči, k oza, v oda.
Seveda pišemo ostrivec in
strešico le, kadar je potrebno, da ločimo npr.:
v edi
—
v edi, m eči
—
m eči
—
meči, reči
—
reči, v odi
—
v odi, k osi
—
k osi
—
kosi, moči
—
moči.
Večkrat srečujemo strešico na â v rod. mn.:
vodâ, ovâc
ipd.;
strešica na
a
je napačna, ker tu ne zaznamuje širokosti izgovora,
dolgi poudarek pa prav tako zaznamuje ostrivec
a.
Ločila. — Še manj kakor besedno poudarjanje more pisava
zaznamovati s m i s e l n o p o u d a r j a n j e . V izrednih primerih
si pomagamo s podčrtavanjem ali različnim tiskom (razprtim, leže
čim, polkrepkim ipd.), toda taka sredstva rabijo bolj preglednosti
in spominskemu osvajanju z očmi kakor pa smiselnemu poudarja
nju z glasom; uporabljamo jih v znanstvenem in poučnem tisku,
redko v leposlovnem. Razbirati jih moramo p ri b ran ju iz vsebine
in stavčne zveze.
Govor sam je smiselno razčlenjen v govorne enote z večjimi in
manjšimi odmori in s posebno stavčno melodijo. To razčlenjenost
si zapisujemo zelo približno z l o č i l i . Ta pomenijo odmore in
nekoliko tud i melodijo govora. Zaključeno ugotovitev, izpoved,
pripoved ipd. zaznamujemo s
piko,
ki s tem že daje vsemu stavku
določeno melodijo. Če sta na koncu stavčne enote
vprašaj
ali
klicaj,
nam zapisujeta drugačno melodijo; s takšno je treba zapisano enoto
tudi glasovno obnoviti ali brati. Večjo stavčno enoto včasih še
razčlenjujejo
vejice
ali
podpičja
v manjše govorne enote z dolo
čeno melodijo. V Aškerčevem verzu
Le vkup, le vkup, gospod,
tlačan
bi se pomen čisto izmaličil, če bi prezrl vejico med
gospod
in
tlačan
in bral brez odmora
gospod tlačan.
Kadar govorimo
prosto, se nam smiselni poudarek in melodija porajata hk rati
z mislijo in njenim izrazom. Pisana podoba jezika, ki jo dojemamo
največkrat samo z očmi brez glasovnega poustvarjanja, pa nam je
močno oslabila čut za njihovo pomembnost. Zato pa se nam po
gosto izmikajo pomenski odtenki ne le v razumevanju tujega
besedila, marveč nam hk ra ti peša tud i čut za lastne miselne tančine
in njih izraz.
44
