Soglasniška znamenja. —
Ta
ne zapisujejo vseh glasovnih
sprememb in odtenkov, ki nastajajo sami po sebi ob stiku soglas
nikov. Vendar pa tudi tu nekatere črke zaznamujejo po več glasov.
Med take sodijo
l, j, lj, nj, v.
1. Č r k a
l
zaznamuje: a) zobni obstranski zvočnik pred samo
glasniki:
lipa, blisk, lepo, p leti, pleče, lesket, skala, las, lov, plat,
luč, gluh; planet, elektrika, plin.
b) V zvezi z nebnim
j
na koncu besed ali zlogov (pred soglasniki
sredi besede) nebni
l’
(mehki izgovor):
bolj
—
boljši, dalj
—
daljši,
valj
—
valjčni mlin, želj
(rod. mn.) —
želja, molj, koleselj.
P red
samoglasnikom pa se v skupini
lj
izgovarja vsak glas zase kot l
in nebni pripornik
j: daljava, v aljati, želja, m olji, koleslji, Ljubljana,
pravljica, kljun.
— P ri razzlogovanju skupine
lj
nikoli ne ločimo:
z vo-ljo, s so-ljo, da-lja, pe-ljati.
c) Na koncu besed in zlogov (pred soglasniki) soglasniški
u,
in sicer zmeraj v opisnem deležniku za m. sp. edn. domačih in
tujih glagolov
(bral, videl, šel, govoril, nasul, nesel, umrl, požrl;
telefoniral, pilotiral, bombardiral)
in v ljudskih besedah, kakor:
bolha, solza, bralci, igralci, pihalnik, kuhalnica, zajemalka, jelša,
zelnik, palci, kolcati, poslušalci.
V nasprotju s tem splošnim pravilom pa govorimo
l
namesto
u
v tehle primerih:
a) v r o d i l n i k u m n o ž i n e s a m o s t a l n i k o v n a
-la
in
-lo,
npr.:
skala
—
skal, dekla
—
dekel, šala
—
šal, darilo
—
daril,
voščilo
—
voščil, zdravilo
—
zdravil;
b) v i z p e l j a n k a h s a m o s t a l n i k o v n a -la in
-lo,
npr.:
skalnat, čebelni; silno, deželni, deželski, darilce
,
delce, m ilnica
;
c) p r e d o b r a z i l o m
-m i
v orodniku množine, npr.:
z volmi,
z živalmi, s piščalmi, z zibelmi, z zelmi;
tak o se izgovarja po vplivu
drugih sklonov;
č ) v u č e n i h b e s e d a h , ki so se uveljavile novejši čas
v knjižnem jeziku bodi v znanstveni, vsakdanji ali pesniški rabi, npr.:
glagol, glagolnik, samostalnik, bol, razkol, sokol, spolnik, razkolnik,
bolnica, hranilnica, posojilnica, jadralno
(letalo),
letalstvo, letalski,
izvršilni
(odbor),
poljedelstvo, oddelki, gasilstvo, predilnica, gasilsko
(orodje) itd. Te besede so sicer iz domačih korenov in besed, a na
rejene šele novejši čas po šolah, uradih, delavnicah in knjigah. Zato
ima v tak ih besedah črka l glasovno vrednost l.
P ri nekaterih besedah izgovor omahuje med
l
in u, kakor je
komu beseda domača in ljudska, umetna ali tuja, npr.:
darovalci,
prosilci, tožilci, poročevalca, mlatilnica, stiskalnica, um ivalnik
itd.
42
