slovenska narečja govorijo namesto
ə
široki e in polglasnika ne
poznajo; ker pa je podlaga zbornemu govoru knjižni jezik s samo-
glasniškim glasovjem osrednjih narečij, moramo
ə
skrbno ločiti od
širokega e, čeprav ga pišemo z isto črko. Polglasnik je v zbornem
govoru kratko poudarjen ali nepoudarjen. V pisavi se ne loči od e,
čeprav bi bilo včasih zaradi pomena potrebno: odločen (
odločati,
-čna) — odločen (
odločen,
-
čena
), vedel (
v edeu, v edla)
— vedel
(vedeu, v edela).
Polglasnik je zelo prilagodljiv glas, ki ga v odzvoku slišimo tudi
pri zvočnikih in ga zato pišemo pred
l, m,
n, kadar bi ti morali
postati nosilci zloga:
sedlo
—
sedel
—
sedelni, pismo
—
pisem
—
pisemski, okno
—
oken
—
okenski;
pri r ga slišimo prav tako, a
pišemo le v končnici, ne pa sredi besedi pred zlogovnim r:
veter
—
ve tm ik , jetra
—
jeter
—
jetrno, rebro
—
reber
—
rebrna, oder
—
odrski.
2. Črka o zaznamuje dve vrsti glasov:
a)
ozki o,
kakor ga govorimo v slovenskem zbornem govoru pod
dolgim poudarkom:
voz, kos, moj, pot, gospod, toča, noša, moker.
Ta glas imamo v slovenskem zbornem govoru večinoma le v dolgo
poudarjenih zlogih in ga zaznamujemo z ostrivcem, kadar je to
potrebno za lažje razločevanje in pravilno branje:
reko
—
reko,
otrok
—
otrok, z nogo, ta ko
—
tako, n osi
—
nosi, v ozi
—
v ozi,
k osi
—
k osi
—
kosi,
zlasti radi v 3. os. mn.
neso, začno, zapno
in v
rod. mn.
rok, n og, rog
in
v oz.
Kratko poudarjeni in nepoudarjeni o
izgovarjamo ozko pred istozložnim
u
(v dvoglasniku
ou
):
k ol, lov,
sol, pol, pokrov, ovsen, ovce, volčjak, polovnjak, sadovnjak.
V znan
stvenem zapisovanju tudi tu zaznamujemo ozkost glasu s piko pod
črko o
(o).
b)
široki o,
kakor ga govorimo v slovenskem zbornem govoru
pod dolgim poudarkom:
kosa, osa, osla, norec, voda, noga, roka,
potok, moja, soba, sopsti;
kadar je zaradi poudarka ali lažjega branja
in razločevanja potrebno, ga pravopisno zaznamujemo s strešico:
nosi
—
n osi, v ozi
—
v ozi, mo li
—
mo li
—
moli, v oli
—
v oli, potočil
—
potočil, položi
—
položi.
Izrazito širok je tudi kratko poudarjeni
o razen pred istozložnim
u
(v dvoglasniku
ou,
glej zgoraj pod a);
potop, čok, nož, pomor, omot, vhod, bob, poklon, ponos;
kadar je
potrebno ga zaznamujemo s krativcem :
otrok
—
otrok,
—
pod
—
pod
(predi.),
sprehod
—
sprehod.
— Nepoudarjeni o je v jed ru širok
glas, a neizrazito, bolj ali manj širok po okolju glasov:
določilo
,
sporočilo, sokolovo oko, pokoriti, pogoreti.
— V znanstvenem za
pisovanju zaznamujemo širokost s kljukico pod črko o
(o).
41
