d) v t u j k a h :
vokal, maršal, kultura, gol, balzam, alkohol,
Ciril, Gabrijel, Valter, Boltezar, Baltik, Dalmacija.
2. Č r k a
j
zaznamuje a) pred samoglasniki pravi nebni p ri
pornik
j: jama, jim , pojiti, meja, tujec, vijak, preja, lojen, opojen;
b) za samoglasniki na koncu besed ali zloga (pred soglasniki)
sestavni del dvoglasnika:
vij, umij, poglej, povej, daj, nazaj, poj,
pojte, k oj, kuj, kupuj; vojska, vejnik, pojdi, dajte, opojna
.
V zvezah
lj
in
nj
se pred samoglasniki izgovarja kot pripornik
j:
volja, konji, srenja, knjiga, njena, kretnja;
na koncu besed in zlogov
(sredi besede pred soglasniki) se
j
ne izgovarja, priteguje pa glasova
l
in
n
v nebno (mehko) izgovarjavo:
ogenj, tanjši, manj, manjšati,
konj, konjski.
3. Č r k a
v
zaznamuje troje glasov:
a) pred samoglasniki in pred r te r v skupini
rvj
ustnično-zobni
pripornik
v: viti, kovina, vedeti, prevesti, ves, oves, pevec, voda,
uvod, dovolj, vulkan; zvit, cvet, dva, svat, tvoj, prvenec, hvala;
—
vreti, vrabec, vroč, povrni, zavrteti;
—
z v r v jo, s k r v jo, pod b rvjo,
postrvji;
b) pred drugimi soglasniki na koncu zloga ali besede soglasniški
u, ki se s prejšnjim samoglasnikom veže v dvoglasnik:
ovca, glavna,
povsod, pravda, kavka, rovtar, psovka; prav, gotov, kov, šiv, živ,
mrtev, cev, aktiv, nom inativ
. Vzhodna narečja tudi v teh primerih
govorijo ustnično-zobni
v
, ki kot drugi priporniki pred nezvenečimi
soglasniki in na koncu besed izgubi zven in postane
f: ofca, pofsod,
kafka, praf, žif, m rtef itd.;
za zborni govor ta izreka ne velja;
c) samoglasnik
u
, kadar je u zaradi nakopičenih soglasnikov
težko izgovorljiv:
predvčerajšnjim, z vso silo, pred vsako hišo, brez
vpliva, kaj vpiješ!, od vprašanja, naš vsakdanji kruh, z vsebino, brž
vstanite.
P red
l, lj
izreka omahuje. Na začetku besede se redno izgovarja
v: vleči, vlak, vloga, vljuden;
sredi besede že prevladuje
u:
Pavle,
zabavlja, čevlji, pravljica, življenje.
Naglasna znamenja.
— P o u d a r j a n j a , ki je v govoru bi
stveni sestavni del glasovnega oblikovanja, v pisavi navadno ne
zaznamujemo. Vendar pa imamo za primere, ko razumljivost ali
lažje branje tako terjata, nekaj znamenj, s katerim i zaznamujemo
poudarjene samoglasnike.
1. Za kratko poudarjene samoglasnike uporabljamo krativec:
a
e i o
u ;
e
je lahko
e
ali
ə
:
odsek
—
pesek, odsev
—
m rtev.
Krativec
uporabljamo tudi za stranski poudarek.
43
