Domače in tuje z l o ž e n k e najbolje delimo po sestavinah:
vino-grad, kolo-voz, trdo-glav, vroče-krven, vsako-leten, prida-nič,
vse-mogočen; avto-strada, areo-pag, aero-plan, leo-pard, arheo-log,
ideo-graf ija, peri-oda.
3. P ri deljenju t u j i h l a s t n i h i m e n ne smemo trg ati
samoglasniških ali soglasniških sklopov, ki zaznamujejo en glas:
Coo-per, Bour-geoi-sov, Jea-na Pau-la, Gree-na, Goe-the, Hei-ne,
Hey-se, Shakespea -re, Fran-coi-se; Mar-shall, Bae-de-cker, Ma-cha,
B lu -cher, Fou-che, Ha-cqet, Ri-chard, Fi-scher, Sm i-thov, Mic-kie-
wi-cza.
Dva enaka soglasnika med samoglasnikoma delimo:
Schil-ler,
Grim-ma, Man-nov, Rob-bov, Les-s in g , Gras-sel-li, Rous-s e a u , Scot
tov, Boc-cac-cio, Cor-reg-gio, Maz-zi-ni.
Pomni.
Tudi v domačih imenih, pisanih v bohoričici, dvojnega zna
menja za enojen glas ne delimo:
B la s h e , N e s h i-z a , Ju -ri-zh izh.
O rabi velikih in malih črk
V pisavi uporabljamo velike in male črke po posebnih pravilih.
Samo velike črke uporabljamo v tiskanih, risanih ali vklesanih be
sedah, kadar jih hočemo posebej poudariti ali jih napraviti vidnejše.
Z roko pišemo same v elike črke le v kraticah, v kemičnih obrazcih
ipd.:
SFRJ, SRS, SAZU, CO
,
H2O
. Drugače rabimo velike črke le
posamez kot začetnice.
Z veliko začetnico se pišejo: 1. prve besede v stavku, 2. lastna
imena oseb, živali in stvari.
P r v e b e s e d e v s t a v k u
Prvo besedo v stavku za pdko, vprašajem in klicajem te r za
dvopičjem v premem govoru pišemo z veliko začetnico.
P ri navajan ju del s celotnim naslovom so nam s piko ločene
enote okrajšani samostojni s t a v k i in jih začenjamo z v eliko
črko:
Slovenski pravopis. Založila Državna založba Slovenije. Na
tisnila tiskarna Ljudske pravice. V L jubljani 1950
.
Pomni
1. V premem govoru se začenja napovedni stavek za klicajem
ali vprašajem z malo začetnico:
»Nikoli!« so odgovorili kakor iz enega
grla. »Ali ste dolgo čakali?« je rekla s tih im glasom. »Stoj!« je zavpil.
»Kam greš?«
Če je premi govor pretrgan sredi stavka, nadaljujemo
z malo začetnico:
»Saj veš,« začne Sm rekar, »da te nisem še nikdar
napak učil.«
46
